Enako se je dogajalo tudi v družini Jurney iz Pala Alta v Kaliforniji, kjer se za vodilni položaj v družini borijo trije bratje. Najstarejši, šestletni Henry, je bil vesel, ko sta se mlajša bratca odločila, da mu bosta pomagala zgraditi vesoljsko ladjo. A le toliko časa, dokler je vse potekalo tako, kot je hotel.

Vendar šestletnik ni edini, ki želi pokazati, da je v hiši glavni. Njihova mama Erika je pred kratkim slišala, kako je petletni Eddie okaral svojega dve leti mlajšega bratca, ker je želel še malo gledati televizijo. Eddie mu je odločno povedal, da je imel več kot dovolj.

Želijo biti glavni

Ukazovanje mlajšim bratcem in sestricam pri malčkih, starih od pet do sedem let, ni povsem neobičajno, pravi otroški psiholog Jerry Wyckoff: "Povsem naravno je, da želijo preizkusiti, kako se bodo drugi odzvali na njihove ukaze.“  Vendar ne smemo dovoliti, da stvari uidejo izpod nadzora.

Ukazovalnim otrokom moramo jasno dati vedeti, da pravila postavljajo starši. O tem se z njimi pogovorimo, ko ni poleg  njihovih mlajših bratcev ali sestric. Tako ne bodo imeli občutka, da smo se postavili na stran mlajših otrok.

Pogovorimo se

Otroku razložimo, da lahko mlajšim od sebe 'ukazuje' le, če jih želi pred čim obvarovati, na primer: "Ne dotikaj se posode – vroča je!“ Hkrati pa mu povejmo, da ni lepo, če stvari zahteva zase (npr.: "Daj mi voščenko!“), temveč mora zanje lepo prositi: "Ko končaš, mi prosim daj rumeno voščenko.“

Malčka spodbujajmo k temu, da se bo zmožen vživeti v čustva drugih. Veliko se z njim pogovarjajmo in ga po potrebi opomnimo, da tudi njemu verjetno ni všeč, če mu kdo vedno ukazuje, kaj naj naredi.

Kje se je iz tega naučil?

Pri ukazovalnih malčkih se nam kmalu porodi vprašanje, kje so se takega vedenja naučili. Če je otrokov ton posebno ukazovalen in želi biti vedno in v vseh okoliščinah glavni, se zamislimo tudi nad sabo. Morda se je takšnega vedenja naučil ravno od nas.

O članku lahko poklepetate tudi na forumu.