Večina splavov se zgodi v prvih desetih tednih nosečnosti. Raziskave so pokazale, da se kar 30 % spočetij konča s spontanim splavom.

Razlogi za spontani splav

Razlogov je več: morda je bila nosečnost zunajmaternična, morda se plod ni razvijal normalno, morda je bila napaka v posteljici, jajčecu ali semenčici, lahko pa je šlo za kromosomsko nepravilnost.

Vsi spontani splavi se ne zgodijo enako, nekateri so grozeči, drugi zadržani ali neizbežni. O grozečem splavu govorimo, kadar nosečnica v prvih treh mesecih krvavi, plod pa ostane živ in zdrav in ga donosi do poroda. Pri zadržanem splavu plod odmre, vendar ostane v maternici, potrebno je čiščenje.
Neizbežen splav pa je takrat, kadar ženska krvavi, ima bolečine, maternični vrat se odpre in maternica iztisne plod.

Krvavenje in krči

Znaki za splav so krvavenje iz nožnice in krči, ki so podobni menstrualnim. Vsako krvavitev v nosečnosti je treba vzeti resno in poiskati zdravniško pomoč.

Če pričnete med nosečnostjo krvaveti, bo ginekolog najbrž naredil ultrazvočni pregled in na podlagi tega ugotovil, kaj se je zgodilo. Če bo pregled pokazal, da je maternica prazna, ne bodo potrebni nikakršni dodatni pregledi. Če pa maternica ne bo povsem prazna, bo potrebno čiščenje zaradi možnosti vnetja. Tega opravijo v bolnišnici v splošni anesteziji.

Več spontanih splavov

Eden ali dva spontana splava najverjetneje ne bosta vplivala na vašo zmožnost, da donosite in normalno rodite. Spontani splavi v zgodnji nosečnosti so žal zelo pogosti.

Če boste imeli več spontanih splavov, boste po dogovoru s svojim ginekologom najbrž opravili dodatne preiskave. Z njim se boste pogovorili tudi, kako naprej in kakšne so vaše možnosti, da donosite otroka.

Žal pa marsikdaj razlage za spontani splav ni. Čeprav se zdi kruto, je zgodnji spontani splav pogosto ukrep narave, kadar nosečnost iz takega ali drugačnega vzroka ne poteka normalno.

Potreba po žalovanju

Ne glede na to, ali ste splavili v zgodnji ali pozni nosečnosti, še posebej pa, če ste že čutili otrokovo premikanje, o njem razmišljali kot o samostojnem malem bitju, žalujte za njim. Žalovanje je pomembno, najbrž bo trajalo nekaj časa, da se boste lahko sprijaznili z izgubo. Vedite, da niste krivi ne vi, ne vaš partner, da je do tega prišlo. Poiščite strokovno pomoč, pogovarjajte se, predvsem pa poskušajte najti oporo v družini ter partnerju.