Starševstvo ima v vsakem obdobju otrokovega življenja vzpone in padce. Pravijo, da ko so otroci majhni, so majhne tudi težave. Ko so otroci večji, so težave večje. A vendar je eno najbolj napornih obdobij starševstva, ko so otroci še majhni, nebogljeni in večinoma odvisni od nas. Takrat zahtevajo celega človeka in mnogokrat v tem obdobju pozabimo skrbeti zase, zato lahko pride do kronične izgorelosti in utrujenosti, nespečnosti, slabega zdravstvenega stanja in številnih drugih posledic. 

Da bi staršem nekoliko olajšala burna obdobja, je mama dveh fantkov in avtorica več uspešnih knjig o pozitivnem starševstvu zapisala nekaj opomnikov zase, pa tudi za druge starše, ki so lahko v pomoč ob dneh, ko se vam zdi, da počasi popuščate in da ne boste zmogli več. Pa si jih poglejmo:

Moj otrok je v delu. 

Večkrat se moram opomniti, da je pred menoj nekaj, kar še vedno nastaja in raste. Da bo trajalo še veliko časa, preden bodo njegovi možgani dozoreli in razumeli veliko stvari, da se mora še ogromno naučiti, doživeti in izkusiti. Tisto, kar je moj otrok danes, ni enako tistemu, kar bo čez deset let. On je v delu, kot sem v delu tudi jaz. Poleg tega pa – več stvari kot mi bo na njem všeč danes, bolj mi bo on všeč kot oseba čez 10 let. Poskušam se opominjati, da vidim dobro v svojem otroku. Tudi (in posebno) takrat, ko me pripelje do skrajne meje lastne obvladljivosti.

Ni mi treba rešiti vseh njegovih težav. 

Ne vedno. Prav je sicer, da otroku pomagam in ga usmerjam, ko lahko in kadar je to potrebno. A čez določene težave se bo moral prebijati sam. Na ta način se bo utrjeval. Življenje namreč ne bo vedno pošteno do njega, niti ljudje ne bodo vedno dobri. In pogosto me ne potrebuje, da bi namesto njega reševala težave, temveč zgolj da sem mu v oporo, kadar gre skozi predor. Potrebuje me, da verjamem vanj, da bo našel pot skozi. S tem si krepi moč. Kadar preneham poskušati doseči ideal čudežne ženske, postanem prav čudovita.

Nikoli ni in ne bo popolno! 

Ko sem bila mlajša, sem imela nore predstave o tem, kako naj bi bilo materinstvo nekoč videti. A potem sem bila pogosto razočarana, ker pričakovanja niso bila izpolnjena. Pogosto ni bilo popolno, kot sem si predstavljala, da bo. Večkrat sem se znašla v trenutku, ko sem razmišljala, kako lepo bo, ko bo bolj samostojen, bolj zrel, večji. Čakala sem na trenutke, ko bom imela magično veliko potrpljenja, čakala sem na dneve, ko nas ne bo preganjal čas ter na dneve, ko hiša ne bo prizorišče nametanih igrač in ostankov hrane pod mizo. Toda, veste kaj? Počasi sem ugotovila, da se to preprosto ne bo zgodilo. Da, nekaj se bo, a vedno bo prišel naslednji 'o, ko bi vsaj kmalu ...' Breme je veliko lažje, če se odločiš najti veselje sedaj, v tem kaosu.

Zamočila sem, a je preživel! 

Mogoče res nisem ravnala, kot bi morala ali bi se od mene pričakovalo. Morda nekaj nisem naredila prav. A poleg te napake je še nešteto trenutkov, ko sem se znašla, ko sem uspela, ko sem naredila točno tisto, kar je moj otrok potreboval. Zato se ne bom merila po eni napaki, temveč po dolgoročnem uspehu. Po dnevih, ko nisem ravno ponosna na svoje materinske reakcije, se pogovorimo. Si prisluhnemo. Se objamemo in si odpustimo. Nato poskusimo znova. Pomembno je, da raje stremimo k povezanosti z otrokom kot k popolnosti. Medtem ko popolnost sploh ni dosegljiva, pa povezanost zdravi in krepi odnose.

Ne morem biti vse ali narediti vsega. 

Veste, včasih si želimo enostavno narediti preveč stvari hkrati in mislimo, da smo vsemogočni. A včasih je tudi teh stvari preveč in je prav, da delo razporedimo. Tudi otroci znajo zložiti perilo. Tudi očka zna skuhati večerjo. Kakšno noč lahko prespijo tudi pri starih starših. Ne obstaja nagrada za najbolj stresno življenje, zato nehajte tekmovati v tem! Kadar se torej občutek nemoči naseli v meni, pregledam svoj urnik in svoje odgovornosti. Kar je mogoče, odpovem, kar je mogoče preložiti, preložim. Kadar preneham poskušati doseči ideal čudežne ženske, postanem prav čudovita. Poskusite!