Da se vam nabere kup posode v kuhinjskem koritu, da ste otroka oblekli barvno neusklajeno, da ste si zjutraj nadeli razvlečno majico in lase speli v visok čop, odhiteli z otrokom do vrtca, nato v službo in po službi za štedilnik, da bi na hitro nekaj skuhali, preden se spet vsi zberejo doma in vaš dom vrnejo v prvotno, kaotično stanje, ki vas je čakalo zjutraj, brž ko ste odprli oči? 

Kaj delate narobe, se sprašujete, da ne zmorete svojim otrokom privoščiti izletov ob koncu tedna, jih odpeljati na drug konec države ali celo v kakšno drugo državo, kjer bi ustvarjali spomine? Kaj delate narobe, da niste vedno videti tako super, urejeno in fit, z dvema otrokoma še vedno brezhibno naličeni in krasni, predvsem pa vedno izpopolnjeni in srečni? Zakaj ste utrujeni, zakaj so vaši otroci tudi kdaj tečni, vaš dom pa je videti, kot bi vas zajel tornado? 

Ker živite življenje. Takšno, ki ne vsebuje kamer, fotoaparatov in tisočev sledilcev, ki bi se jim morali dokazovati. Ker ste mama, krvava pod kožo, kdaj nervozna in jezna, ker nihče ne pospravlja za seboj, kdaj pa ljubljena in srečna, ker vas vsi 'tiškajo', vam povedo, da vas imajo radi – ne glede na razvlečeno majico in visoko spet čop ter obraz brez ličil, ki mu niti nekaj filtrov na Instagramu ne bi pomagalo, da bi bil videti spočiti in urejeni. 

Ste zdravi, ste ljubljeni in ste srečni. Je kaj vredno več od tega?

O tem govori tudi spodnji zapis mamice Eve Povirk ki je na družbenem omrežju delila razmišljanje, s katerim bi se lahko poistovetila marsikatera mama. Objavljamo ga v celoti: 

"Del mene, tako iz srca ...

Rodila sem prvega otroka, pa drugega, in jaz, močna ženska, mlada mamica, zmorem vse. Ne potrebujem pomoči. Ničesar.

Oblačila. Oblečem po občutku, zunaj vidim druge otroke, oblečene za na modno pisto. Delam se, da se me ne dotakne. Pa se me! Sram me je, da jaz otroka ne znam tako 'ušmekati'  – škoda se mi zdi metati denar stran za oblačila, ki jih bo morda nosil en teden.

Morje. 'Lagano', udobno. Vidim otroke, 'superkjut' klobučki, super vozički in igračke. Moj 'gremlin' me že kara: ‘Glej, kakšna mama si, otroku ne privoščiš ...’

Dojenje, prehranjevanje. Bio, eko. Slaba vest, če sem dala otroku kupljeno kašico, če zelenjava in meso nista bila kupljena od kmeta. Ja, itak sem za čim bolj ekološko prehrano, včasih pa pač ne gre! In jaz sem bila zase ‘najslabša mama’, ko ni šlo, a nič boljša, ko je šlo. Seciranje na kubik.

Spanje, uspavanje. ‘Moj otrok spi vso noč, samo odložim ga; moj otrok mi jasno pokaže, kdaj, kako, kje bi spal; moj sam  … Bla, bla, bla. 1001 nasvet, moja otroka pa ne eno ne drugo, nič ni vžgalo ... ‘Kaj je z mano narobe, ne znam poskrbeti za svojega otroka …’

Razumeš, kaj želim povedati? Jaz razumem šele zdaj, po dveh porodih, mnogih izkušnjah, mnogih padcih in vzponih. Po drsenju v depresijo priplezam po zrak, pa me zopet potegne navzdol ...

Vsak izmed nas je unikaten, dva si nista enaka. Delaj tako in to, kar čutiš, prisluhni svojemu telesu in bodi najboljša možna verzija sebe."