Mnogokrat se o rojstvu govori kot o travmatičnem, a izpolnjujočem dogodku, ki mu sledita ena sama sreča in veselje, vendar je resničnost lahko daleč od tega. Sama težavnost nosečnosti, ki je lahko tudi precej zahtevna, izčrpavajoča in polna slabosti ter nemoči, pa vse do težkega in bolečega poroda ter vzgoje otroka so lahko zapletena in pogosto spregledana dejstva, s katerimi se spopadajo mamice po vsem svetu.

Pritisk družbe, da bi morale biti vedno srečne in polne energije, pa dodatno ustvarja stres in občutke tesnobe. Hkrati pa se je treba zavedati, da niso vse ženske naklonjene materinski vlogi in da s pritiskom in vprašanji na to temo morda delamo veliko napako. Včasih tesnobni občutki trajajo le nekaj časa po porodu, in ko se ženska stabilizira in opomore po porodu, začne uživati v slehernem trenutku materinstva. Zgodi pa se lahko tudi to, da ji je materinstvo v breme. 

Zato je treba sprejeti dejstvo, da je povsem v redu, če se ženska ne odloči postati mati. Če se ji zdi, da ne bi zmogla te vloge ali pa se ji druge stvari zdijo pomembnejše in si želi drugačnega načina življenja, ne da bi se ves čas ozirala okoli in preverjala, kako je otrok. Matere, ki so podlegle pritiskom družbe o idealu ženske, so o tej temi odkrito spregovorile na spletni platformi Reddit. Objavljamo nekaj njihovih iskrenih izpovedi: 

"Šest mesecev je minilo, odkar sem rodila. Še vedno imam drisko. Vsem zdravnikom sem povedala, da je to zagotovo povezano z porodom, vendar tega ne upoštevajo. V zadnjih šestih mesecih sem izgubila med 16 in 20 kilogramov in zdaj sem priklenjena na posteljo, ker sem že dolgo bolna. Imam tudi poporodno depresijo. Počutim se, kot da sem umrla in samo gledam zunanji svet. Ljubim svojo hčerko, ampak nisem bila pripravljena na to."

"Svojo hčerko imam neizmerno rada, z vsem svojim bitjem. A če bi vedela, da bom pri 23 letih ostala vdova, s šestmesečnim dojenčkom in brez prihodkov, bi morda počakala z odločitvijo za otroka. Zadnjih 10 let je bilo težkih čustveno, fizično in psihično. Strah me je, da bom preslikala svoje skrbi nanjo. Skrbi me, da ne naredim dovolj. Ves čas me skrbi za vse in nimam nikogar, s katerim bi delila to skrb. To je naporno. Ne bi je zamenjala za nič, a morda bi morala s starševstvom malo počakati."

"Rada imam svojega sina in vesela sem, da sem se odločila zanj. Vendar se nihče ni pogovarjal z mano ali me pripravil na travmo, ki se lahko zgodi med porodom. Pustili so me predolgo sedeti med porodom in dobila sem okužbo, to pa me je skoraj ubilo. Tako mene kot mojega sina. Potem sem morala na urgentni carski rez, on pa je moral ostati na intenzivni negi. Zdaj vsakič, ko vidim žensko, ki rojeva na televiziji ali v filmih, znorim. Zagotovo ne bom imela drugega otroka."

 "Če bi lahko naročila in prevzela svojo hčerko v trgovini, super. Nosečnost me je skoraj ubila, na več načinov. Sovražila sem skoraj vsako sekundo nosečnosti. Moje telo je – dve leti po porodu – še vedno uničeno. Vsak dan me boli in nikoli ne bom ista. Če bi imela dovolj denarja, bi drugega otroka rodila nadomestna mati. Svojo punčko imam neizmerno rada. Vredna je bila vsega tega, a če bi vedela prej, kako bo, je ne bi rodila."

"Nisem bila pripravljena umreti, izgubiti maternice ali vzgajati invalidnega otroka. Zelo rada imam svojega sina, toda prekleto ... nikoli si ne bi izbrala tega življenja zanj – za nikogar od nas. Počutim se naivno in neumno, ker sem sploh kdaj pomislila, da sem pripravljena na to – in da sem prepričala moža, da sva pripravljena na to."

"Minilo je 14 let in še vedno ne zaslužim toliko, kot sem pred rojstvom mojega edinca. Delala sem s krajšim delovnim časom in ves čas ostala aktivna v svojem poslu, vendar je to močno vplivalo na moje finance. Najslabša finančna napaka, ki sem jo kdaj naredila, je bila, da sem imela otroka."

"Zdaj se zdi neumno, a sem iskreno verjela, da nimam izbire, kar se tiče tega. Ker sem bila rojena v 80. letih, sem čutila, da je moja usoda v življenju, v vlogi ženske, imeti otroke. Mislila sem, da bi to, da nimam otrok, pomenilo, da nekaj ni v redu z menoj. Šele pred kratkim sem ugotovila, da je  to, da nimaš otrok, povsem legitimna in sprejemljiva izbira. Otroci imajo seveda navado, da se prikradejo v srce, in ko se rodijo, jih je težko ne imeti rad, občudovati in jim biti predan. Vendar pa to ni lahko delo. Polno je globokih čustvenih in duševnih muk in srčne bolečine. Je nehvaležna in zahtevna naloga, pri kateri izgubiš sebe in svoje sanje."