V mojem življenju se je po porodih dolgo, dolgo, doooolgo časa vse vrtelo okoli novorojenčkov, kar se mi v bistvu zdi popolnoma naravno in normalno. Vse tri sem dojila po povpraševanju in nekaj prvih mesecev smo bili nerazdružljivi – oni so šli povsod z mano in jaz sem šla povsod z njimi. Tako je bilo, vse dokler niso vsaj približno usvojii žvečenja in goltanja goste hrane ter v resnici še kar nekaj časa zatem. Seveda je bil zraven očka, ki je prav tako ponoči vstal, jim previjal plenice, jih preoblačil in umival, pospravljal in počel čisto vse zraven potrebno. Ampak ... ko je nastopil čas za dojenje, ni mogel vskočiti namesto mene.

Dojenček ni mogel počakati, kar sem razumela in sprejela. Bilo je seveda lepo, a tudi pestro, če se prijazno izrazim. Namreč, na trenutke je bilo tako zahtevno, da sem tudi zajokala od pretirane naveličanosti, neprespanosti, izčrpanosti ... v želji, da bi se vmes vsaj en dan lahko spočila in naspala. A v osnovi in večinoma sem bila srečna in zadovoljna, predvsem pa mi je bilo ključno, da je zadovoljen dojenček. Ker ... zdaj kot mamica treh lahko že potrdim – vse je lažje, ko so srečni in zadovoljni predvsem oni – otroci. Tedaj praviloma ni na ves glas izražene slabe volje in nerganja, lažje in sproti rešujemo morebitna nesoglasja ter se imamo na splošno bolj fino. Umirjeno.

Vrnimo se k obdobju po rojstvih. Vnovična večerna srečanja s prijateljicami so znova prišla v poštev po približno osmih mesecih po porodu. Bila so skrbno načrtovana do potankosti; pred odhodom od doma sem podojila dojenčka, nato ga je očka uspaval. Vrnila sem se vedno pred 23. uro, ko je bil približno čas za novo dojenje. Med večerjo s prijateljicami – takrat vsemi mladimi in novopečenimi mamicami – smo imele vse mobilne telefone na dosegu rok. In včasih je morala katera izmed nas tudi predčasno oditi domov. Odšla je, ker jo je nujno potreboval njen dojenček. 

Na vikendu z možem brez otrok sva prvič uživala, ko je bila najmlajša Mija stara štiri leta; fanta so medtem čuvali stari starši po meni, njo po njem. Masaža, obisk kozmetičarke ali ureditev nohtov niso bili nikdar v prvi vrsti, sledili so še pozneje in so celo danes bolj prestižna izjema kot pravilo. Prvo si drug drugemu občasno ponudiva kar doma, kozmetičarko mogoče vidim enkrat ali dvakrat letno. Se pa potrudim, da k nohtni stilistki vendarle zavijem na okoli mesec dni, medtem ko frizerski salon obiščem izjemno poredko in vedno istočasno z otroki. Velikokrat smo šli in gremo še danes vsi skupaj, ker je zabavno in ker (še) ne morejo ostati doma sami brez varstva.  

Najboljša rešitev za varstvo so zagotovo stari starši ali drugi bližnji sorodniki, a nimamo jih vsi možnosti prositi za čuvanje otrok. Nekateri med njimi so že ostareli in bolni, drugih žal več ni med nami. Tretji ne zmorejo, ne znajo, nočejo prevzeti odgovornosti, tete in strici ter prijatelji pa imajo dostikrat že dovolj dela z lastnimi malimi nadobudneži. Zatorej le ni tako lahko odkriti zanesljive varuške in obenem kot mamica treh tudi opažam, da je za enega ali dva lažje najti varstvo, medtem ko je za tri, štiri, pet ... smiselno iskati na več koncih. To pa je seveda še zahtevnejše.

Sicer pa sumim, da smo slednje v večini. Ampak, kot rečeno, tako pač je ... in ... vse bo v redu. Zdržite. Med morda napornimi trenutki skušajte vseeno uživati s svojimi najmlajšimi, če je le mogoče. Življenje jemljite, kar se da zlahka, in ga živite z nasmehom na ustnicah. Včasih morda pomaga tudi zavedanje, da z dnevi, meseci in leti postaja vse lažje. Zdaj, ko so recimo moji stari šest, devet in 10 let, se nostalgično spominjam, kako je bilo nekoč, ko so bili cel podvig in so načrtovanje s skrbno izdelano časovnico zahtevali preprosti nakupi v trgovini in počitek ter celo najbolj osnovna tuširanje in odhod na stranišče.

A danes je super. Po opravkih se veliko lažje odpravimo kar vsi skupaj, doma ni več potrebe po stalni pomoči, ukvarjanju in spremljanju. Lažje je in imam več prostega časa. Včasih pa me tudi stisne pri srcu, saj sama pri sebi opazim, da jih že pogrešam. Ker vem, da kmalu, kmalu sploh ne bodo več potrebovali moje stalne prisotnosti, in zaznavam, da čedalje pogosteje iščejo svoj mir za zaprtimi vrati otroških sobic. Verjetno pravilno predvidevam, da bom še prehitro imela več kot ogromno časa zase, in že zdaj srčno upam, da si ga bodo oni kot starejši z veseljem vendarle kdaj pa kdaj še vzeli zame.