Maša, pred nekaj meseci si prvič postala mamica. Kakšna izkušnja je bila zate nosečnost?

Nosečnosti sem se sprva zelo bala. Bila je velika sprememba in nisem vedela, kako bom to prenašala. Ne v smislu samega spreminjanja telesa, vendar psihičnega napora, ampak se je na koncu izkazalo, da je bil strah zaman. Nosečnost je potekala brez zapletov, v prvih sedmih mesecih sva z Janom tudi nemoteno potovala. Hormoni niso povzročali nekih nihanj razpoloženja. Vsaj jaz jih nisem zaznala, Jan bi verjetno znal povedati kaj več. (smeh)

Kako pa je minil porod? Je bilo prisotnega kaj strahu?

Vse skupaj je trajalo dobrih 12 ur, tako da ni bilo tako hitro mimo, vendar brez hujših zapletov. Sem ena tistih srečnic, ko lahko rečem, da sem hvaležna, da je bil porod tak, kot je bil. Kar se strahu tiče, pa sem se pripravila na sam porod v smislu – ona mora ven, pa če je meni to všeč ali ne. Vedela sem, da sem v porodnišnici v dobrih rokah, zato sem poslušala babice in sestre, ki so mi dajale vse napotke. Svojega porodnega načrta nisem imela, ker bi se načrta potem preveč oklenila, in sem rekla, da nočem nekih presenečenj, zato je bolje, da sem nepripravljena in me bo zdravstveno osebje vodilo skozi vse korake. 

Kdaj sta izbrala ime za hčerkico in ali sta se takoj oba strinjala, katerega izbereta?

Izbira imena nama je bila kar izziv. Sprva sva bila odločena za dotično ime, ki je zdaj izjemno popularno, zato sva ga tik pred porodom zamenjala. Sva se pa oba takoj strinjala z imenom Olivija.

Si sicer želiš veliko družino?

Nekako sva se na koncu strinjala, da bi imela vsaj dva otroka. Rekla sva, da želiva to reševati sproti, odvisno od psihičnih in finančnih zmožnosti. Ko imamo kako naporno noč, zmeraj rečeva "To je to, dovolj bo en", ampak, ko vidiva, kako raste in napreduje, pozabiva na vse težke dni in neprespane noči.  Se mi zdi, da ni zmeraj vse odvisno samo od tega, kako priden je otrok, ampak tudi, koliko psihičnih zmožnosti imamo starši. Pomembno je, da jih ne vzgajamo nervozni. Otrok to zelo čuti, to vidim šele zdaj, ko imam svojo štruco.

Kako te dni preživljate karanteno? Kako je videti vaš običajen dan?

Trudimo se, da čim več časa preživimo na soncu in svežem zraku. Izolirali smo se v svojem domu, ampak, ker stanujemo v centru mesta, je težko najti nek košček, kjer ne bi srečal popolnoma nikogar. Zato se dnevno podajamo na dolge dnevne sprehode proti gozdnim območjem. Če že koga srečamo, se sami izognemo, ampak v teh časih se tako vsi umikajo in držijo distance.  Ker Olivija pridno spi, se zbudimo okoli osmih zjutraj, v miru pozajtrkujemo, se uredimo in se odpravimo ven. Domov pridemo v času kosila, potem sledi kratek počitek, popoldan pa izkoristimo za igranje in crkljanje. To karanteno bomo maksimalno izkoristili za povezovanje med seboj, tako da niti ni tako slaba stvar. Super je, ker se nam nikamor ne mudi, zjutraj lahko kavico spijeva v miru.

Kako pa usklajuješ delovne obveznostmi s skrbjo za dojenčka?

Jan se je v vlogo očeta izjemno vpeljal še pred rojstvom, tako da sem izjemno hvaležna. Pomaga mi pri vseh opravilih, ko pa mora kateri od naju narediti kaj za službo, se pa izmenjujeva, tako da ima tako en kot drug dovolj časa za svoje obveznosti. Je pa Olivija izjemno priden dojenček, tako da moram trkati po lesu. 

Zelo rada sicer tudi potuješ. Ko bo to enkrat mogoče, kam se boste odpravili na prvo družinsko potovanje? Način potovanja se bo zdaj verjetno malo spremenil? 

Naši načrti (kot načrti mnogih) so se s pandemijo podrli, tako da je za nas v vodo padlo kar nekaj destinacij. Mislim, da bo letos prav težko kam še odpotovati, prav tako se bo po mojem mnenju turizem v prihodnosti drastično spremenil. Zdaj so bila potovanja finančno dosegljiva mnogim, s pandemijo pa se bo pojavila druga prepreka – strah pred okužbami. Za zdaj bomo doma hvaležni že, ko se odprejo naše občinske meje, saj ima Slovenija ogromno skritih biserov, tako da bomo letos dali prednost domačemu teritoriju. Prvo daljše družinsko potovanje, pa bo najverjetneje kakšna Italija ali gradovi v Nemčiji.

Je kakšna destinacija, ki si jo še posebej želiš obiskati in je do zdaj še nisi?

Za poročno potovanje sva želela obiskati Grenlandijo. Moje sanjske destinacije vključujejo ogromno narave, male skupine ljudi in sneg ali hladnejše podnebje. Lansko leto smo obiskali Islandijo in je bila daleč najlepša destinacija, ki sem jo kadarkoli obiskala, tako da naslednja bo zagotovo Grenlandija. 

Kako te je do zdaj spremenilo materinstvo? Kaj ti predstavlja največji izziv?

Ne zdi se mi, da bi me kakorkoli spremenilo. Nekako me je trenutno bolj spremenila karantena, zaradi katere smo vsi več ali manj doma, tako da ne čutim neke razlike ali sprememb. Edina sprememba je neprespanost, kar pa uravnavam malo z uravnoteženo prehrano in malo s kavo, brez katere verjetno zdaj ne bi preživela. (smeh) Materinstvo je en velik izziv. Je zelo super in lepo, hkrati pa zastrašujoče. Preden sem rodila Olivijo, nisem niti vedela, da se pojavi toliko strahov. Od strahov za različne bolezni do tega, kako se rokovati z novorojenčkom, če se prav razvija, če dovolj spi, kaj jesti, da ne vpliva na mleko itd. Ogromno vprašanj in izzivov, ampak jih rešujemo sproti. Hvala bogu za internet in telefone, s katerimi si pomagava, ko imava kakšno vprašanje ali potrebujeva kakšno navodilo. Forumov se sicer izogibam, ker zmeraj iz bistva izluščim črn scenarij. Če imam kakšno zapleteno vprašanje, se obrnem na pediatrinjo ali pa pokličem mamo, da mi razloži, kako in kaj. Najbolj pomaga "zdrava kmečka pamet", po domače povedano.

Kakšno sporočilo bi rada prenesla na svojo deklico? Česa jo želiš predvsem naučiti?

Prva stvar, ki jo želim naučiti, je poštenost in zagnanost. S tem mislim poštenost predvsem do sebe in posledično do drugih. Pomembno mi je, da jo naučim pravilnega izražanja mnenja. Še preveč je trenutno takšnih, ki tega ne znajo upoštevati. Naučiti jo želim, kako pomembno je, da stoji za svojimi stališči in verovanji in da hkrati nikomur s tem ne škoduje ali koga žali. Želim si, da bi bila dovolj zagnana za svoje sanje, da jih doseže. Ko me nekdo to vpraša, mi pade na pamet le: "Delaj to, kar te veseli, in sledi svoji intuiciji in sanjam." Zdi se mi, da smo ljudje bolj srečni, kadar sledimo svojim sanjam in jih postopoma dosegamo. Zadnje čase je na ulicah preveč nesrečnih in negativnih ljudi, kar pa zanjo nočem. Vem le eno stvar, da ji bova stala ob strani ne glede na to, za kaj se bo odločila.

Nekatere pripadnice ženskega spola priznavajo, da so se v teh dneh malce 'zapustile', le peščica se jih zjutraj uredi ... V katero skupino sodiš ti?

Definitivno v obe. Imam dneve, ko se mi ne da iz pižame. Tiste dneve pač preživim v trenirki. Druge dneve pa ven potegnem ves mejkap tega sveta, se uredim in se takoj počutim, kot da je spet vse normalno. 

Se ti zdi, da se ženske v večini urejajo za druge ali zase? 

Ne znam trditi za druge, zase vem, da se uredim predvsem zase. No, kdaj pa tudi za Jana. (smeh) Je pa odvisno od vsake posameznice. Razlogi so različni.

Kako se je spremenila tvoja lepotna rutina, odkar si mama? 

Nikdar nisem dajala toliko na mejkap, da bi v kopalnici preživljala ure (nazadnje se je to zgodilo v srednji šoli, kar je že dobrih 10 let nazaj). Zadnja leta se je moja rutina ličenja skrajšala na dobrih 10 minut, tako da ni neke spremembe. 

Se strinjaš, da si mame premalokrat vzamejo čas zase in za počitek?

S tem se pa moram strinjati. Šele zdaj vidim, kako pomemben je čas za mame. Če nisem spočita, sem takoj bolj napeta in nervozna, kar Olivija takoj čuti. Zato sem zdaj v svoj vsakdan vpeljala večerno meditacijo in telovadbo. S tem se nekako sprostim in pripravim na večerni počitek. Zjutraj pa dan začnem z zelenjavnim smoothijem. Te stvari so za mojo dušo in mi pomagajo pri boljšemu počutju. Na dnevne počitke sem pa tako že pozabila. 

Kako pogosto si s partnerjem vzameta čas zase? Kako negujeta zvezo?

Ker sva starša postala tik pred karanteno, si zdaj čas zase vzamemo skupaj. Ko dava Olivijo spat, pa imava cel večer za negovanje zveze. Neke spremembe ne čutiva, ker sva se za to trudila že pred prihodom Olivije, saj sva skupaj že okroglih 10 let. 

Kaj je po tvojem mnenju skrivnost srečne zveze? Ali ta sploh obstaja?

Če sta oba partnerja zainteresirana za ohranjanje zveze, bo to srečna zveza. Dokler oba vanjo vlagata, ni strahu, da bi se skrhala. Problem nastane, ko se trudi zgolj en. V tem primeru pa se nekako ne shodi.