Ko smo mladi, samski in brez obveznosti, smo najpogumnejši. Takrat se nam zdi, da tako ali tako ničesar ne moremo izgubiti. in v nas nastaja neke vrste adrenalin, zdi se nam, da zmoremo vse in da se nam ničesar ni treba bati. S partnerstvom in družino se to seveda spremeni. Ko v roke primete svojega otroka, se zaveste, da na svetu niste več sami, da imate odgovornost in da morate poskrbeti za to malo štručko v svojem naročju, posledično pa se pojavi nešteto dvomov, strahov in vprašanj, kako boste zmogli in ali vam bo uspelo. 

Vsako reč boste večkrat premislili in če bi nekoč pomislili na zabavo, boste zdaj videli vsa možna tveganja in posledice te zabave. In kar naenkrat nič več ne bo tako divje, zabavno in neodgovorno, saj ste postali starš, s tem pa se pustili delček svoje norosti in mladosti za seboj. Sprejeli pa ste občutke za odgovornost, varnost in ljubeče okolje, ki ga želite nuditi svojemu otroku. 

Kateri so najpogostejši strahovi novopečene mame?

V trenutku, ko mama zagleda svojega dojenčka, se v njej porodijo različna vprašanja, dvomi in skrbi. Vsaka mama to doživlja po svoje, vendar pa se je prav vsaka gotovo vprašala: "Ali bom znala? Bom zmogla? Bom dovolj dobra mati?" Tesnoba in anksioznost po porodu sta torej nekaj naravnega. 

V nas se prebujajo močna čustva in hormonske ravni še vedno precej nihajo. Če pa opazite, da se svoje anksioznosti ne znebite dalj časa in da vas ta ovira pri vsakdanjem življenju in opravilih, je prav, da se o tem pogovorite z zdravnikom ali strokovnjakom. Precej pogosto se lahko namreč takšni občutki razvijejo v razne duševne motnje ali depresijo. Zato je pomembno, da o tem spregovorimo na glas in iskreno. 

Kaj je poporodna anksioznost?

Anksioznost je odgovor našega organizma na stanje, ko se počutimo ogrožene ali negotove. Nekoliko strahu in skrbi je normalno in se v obdobju po porodu zdi nekaj naravnega. Če pa opažate, da postajate vse bolj tesnobni, bi bilo dobro o tem vedeti nekaj več. 

Anksioznost lahko občutimo v telesu (srce nam bije močneje, pojavi se lahko vnetje želodca, občutek stisnjenih prsi in grla, plitvo dihanje, izguba apetita, težave s spanjem ipd.)  ali v umu (nenehno se ukvarjamo z mislimi o prihodnosti, predstavljamo si najslabše možne scenarije, neprestano nas težijo skrbi ipd.). 

V našem vedenju in dejanjih pa se to kaže kot izogibanje določenim situacijam, aktivnostim, mestom ali ljudem, kot pretirano kontroliranje in nadziranje, večkratno preverjanje stvari, prekomerna previdnost ipd. 

Ostali simptomi po porodne anksioznosti pa so izguba apetita, nespečnost, razdražljivost, napetost in bolečine v mišicah (v predelu ramen, vratu in hrbtenice) ter težave s koncentracijo in spominom. 

Biti odgovoren za tako malo bitjece je najbrž ena od najbolj zastrašujočih življenjskih izkušenj. Je pa tudi ena najlepših stvari na svetu. Ne glede na to, kako se počutite, pa se je pomembno zavedati, da niste sami. Tako ali podobno se počuti še nešteto drugih mam po svetu. Le malokatera pa žal spregovori o tem iskreno in na glas, kar bi moralo postati običajno. Kajti ko enkrat na glas spregovorimo o svojih strahovih, se zdijo že v tistem trenutku manjši. Za vas pa smo pripravili seznam najpogostejših strahov in načine, kako se jih lahko poskušate znebiti:

Strah pred sindromom nenadne smrti dojenčka

Gre za najpogostejši strah staršev, ko otroka enkrat pripeljejo domov in ga položijo v posteljico. Morda se kdaj zalotite, da kljub nespečnosti tudi v tistih trenutkih, ko dete mirno spi, sedite poleg postelje in opazujete, ali se trebušček dviga ali ne, ali otrok diha ali je morda kaj narobe. 

Nekatere dojenčka celo zbudijo, da bi se prepričale, da je vse vredu. Vsaka mama razmišlja o tveganjih in nevarnosti, ki preti njenemu dojenčku, vsaka mama večkrat preveri, ali je z dojenčkom vse v redu, in vsaka mama ga opazuje tudi, kadar mirno in tiho spi v zavetju svoje posteljice. Čeprav vzrok sindroma nenadne smrti pri dojenčku še vedno ni znan, pa so strokovnjaki prišli do zaključka, da nekateri dejavniki ogrožajo otroka in povečujejo tveganje. 

Eden od njih je uspavanje otroka na trebuhu ali na boku, saj lahko pride do zadušitve med spanjem, ker dojenček še nima tako močnih in razvitih mišic, da bi lahko, če bi mu zmanjkovalo zraka, glavo obrnil na drugo stran. Zato vedno položite dojenčka v posteljico na hrbet ali pa, kot priporočajo v porodnišnici, vsakič na drugo bočno stran, vendar ga ob tem podprite z obeh strani (najbolje s tetra pleničko ali tanjšo odejico), da se ne bo mogel obrniti na trebuh. Iz posteljice pa umaknite vse vzglavnike, mehke igrače, blazine ipd. Otrok naj spi na ravni podlagi in čvrsti vzmetnici. 

Kaj, če bo imel moj dojenček sploščeno glavo? 

Plagiocefalija ali sindrom zaležane glavice se lahko pojavi pri novorojenčkih in četudi vas samo poimenovanje tega sindroma prestraši, ni razloga za preplah. Plagiocefalijo namreč lahko preprečite. Obstaja več tipov plagiocefalije, položajna pa se pri otrocih pojavi najpogosteje. Kot pove že njeno ime, nastane zato, ker dojenček pogosto spi v istem položaju in ima med tem glavico obrnjeno v isto smer, pri čemer z lobanjo pritiska na ležišče posteljice. Glede na to, da novorojenček pogosteje spi, se postopoma ustvarja deformacija glavice. 

Na eni strani se dojenčkova glavica splošči, kar se kaže kot manjše ali vidnejše izbočenje glavice na drugi strani.  To pa lahko preprečite na več načinov: nikoli ne puščajte otroka predolgo ležati v enem položaju. Če obstaja možnost, da bo med spanjem obrnil svojo glavico na eno stran, preizkusite preprosti trik in pred spanjem spremenite njegov položaj ali pa položaj posteljice. Idealen pripomoček je posebno gnezdo za spanje, v katerem lahko malček zaspi v pravilnem položaju, s tem pa se možnost zaležane glavice zmanjša. 

Dojenčki se načeloma obračajo za svetlobo ali pa zanimivimi igračami, zato te predmete premikajte z ene strani posteljice na drugo stran ali pa obračajte posteljico tako, da se bo malček obračal zmeraj na drugo stran. Nastanek plagiocefalije lahko preprečite tudi tako, da ga podnevi položite na trebušček. Na začetku bo zdržal le kratek čas, ta čas pa se bo s postopno krepitvijo mišic podaljševal. Dojenček se bo hkrati tudi naučil držati glavico in se pripravil na druge pomembne korake v razvoju, kot sta plazenje in sedenje.

Nikoli več ne bomo prespali noči

To je strah marsikaterega starša, ki se zaradi otrokove nespečnosti in nemirnosti otroka prebuja večkrat na noč. Nekateri starši že od samega začetka lepo spijo skupaj z otrokom, spet drugi imajo dalj časa težave s kvalitetnim in mirnim spancem. To obdobje sicer lahko traja dalj časa, v povprečju tudi do šest let. In čeprav se to zdi cela večnost, bo minilo, kot bi mignil. Znova boste lepo in mirno spali in ne boste verjeli – zjutraj boste svoje otroke celo prosili, naj se zbudijo in uredijo za vrtec ali šolo. 

Kaj, če pri čiščenju popka poškodujem tkivo?

Še eden od racionalnih strahov novopečenih staršev je predel novorojenčkovega popka. Lahko se namreč zgodi, da popkovni krn še ne bo odpadel v porodnišnici in boste morali zadevo spremljati sami doma. Šele ko popkovni krn odpade, je namreč čas za prvo kopanje otroka. 

Mnoge mame in tudi očetje se pri negi in celjenju popka bojijo, da bodo s čiščenjem poškodovali tkivo ali povzročili kakšno drugo neprijetnost otroku, zato vam svetujemo, da upoštevate nasvete pediatrov in se pretiranemu čiščenju predela popka, dokler se ta ne zaceli sam, izogibajte. Če je možno, večkrat na dan zračite ta predel (npr. pri umivanju otroka s krpicami ali previjanju) ter predel okrog popka ohranjajte suh. Ko tkivo odpade, pa lahko začnete s čiščenjem rane. Kako to storiti, si lahko preberete tukaj.

Kaj, če bo moj dojenček zaostajal v razvoju?

Pri sistematičnih pregledih, zlasti pa v razvojnih ambulantah pediatri in pediatrinje v Sloveniji uporabljajo poseben presejalni test, tj. denverski razvojni test. Ta test še natančneje določi odstopanja v posamezni kategoriji razvoja. Marsikateri starš se ustraši, če otrok ne dosega vseh ciljev testa ali mejnikov, ki jih sicer v povprečju dosegajo njegovi vrstniki. Vendar pa je pri tem potrebno zavedanje, da gre zgolj za povprečje in da so otroci različni, zatorej obstajajo tudi razna odstopanja. 

Nekaterim gre bolje motorika, drugim govor, eni dosegajo mejnike na enem področju, drugi na drugem. Vsak otrok sledi svojemu tempu razvoja. To sicer ne pomeni, da je mejnike treba povsem zanemariti, vendar pa lahko vseeno pričakujete, da bo nekatere dosegel prej, druge morda nekaj tednov kasneje. Vsekakor pa je pomembno, da se pri lastnih opažanjih obrnete tudi na zdravnika in iskreno spregovorite o svojih dilemah, ob večjih odstopanjih pa vas bo vsekakor pravočasno opozoril in napotil na nadaljne preiskave ali morebitne terapije.

Kaj, če je otroku pretoplo ali prehladno?

Še ena izmed dilem ali strahov vsakega novopečenega starša je soočanje z navodili, kako otroka obleči, pri čemer se sprašujejo, ali naj sledijo svojim občutkom in instinktom. Vsekakor je najbolje, da se pri oblačenju otroka zanašate predvsem na 'zdravo kmečko pamet' in spremljate otroka. Če potipate njegovo zatilje, boste ugotovili, ali mu je pretoplo ali prehladno. 

Če bo zatilje to vroče ali vlažno, pomeni, da mu je prevroče, če bo hladno, pa ga je treba dodatno obleči. Pri oblačenju se načeloma držite tega, da otroka oblečete tako kot sebe, nato pa dodate en sloj. Če torej nosite majico s kratkimi rokavi, dajte otroku čez še majico z dolgimi rokavi. Če imate oblečeno majico z dolgimi rokavi in jopico, oblecite otroku oblačilo z dolgimi rokavi, jopico in tanjšo vetrovko. Glede sobne temperature pa se strokovnjaki strinjajo, da je za otroke najboljše, če je v sobi med 20 in 22 C.

Kaj še lahko pomaga prebroditi občutke anksioznosti?

Rutina je prav gotovo tisto, kar pomirja vso družino. Tako staršem kot dojenčku daje občutek neke varnosti. Dokler se ne boste počutili samozavestnejše in suverene pri starševstvu, se držite določene rutine, zaradi katere vam bo najverjetneje lažje. Pomagate si lahko tudi z različnimi tehnikami dihanja in meditacijo. In vedno, tudi v najtežjih situacijah poskušajte pomisliti na kakšno pozitivno stvar, nauk ali pogled, ki vam bo pomagal. 

Imejte upanje v lepo prihodnost in zavedajte se, da ste že s tem, ko ste ljubeči do svojega otroka in ga imate radi, naredili večino svojega dela. Vsi pa se vsak dan učimo in postajamo boljši in bolj suvereni ter si predvsem bolj zaupamo. Pozitiven in optimističen pogled na svet pomaga tako staršem kot otroku, da razvijajo svoje največje potenciale in živijo srečno in izpopolnjeno življenje.