Občutek, ko vidite, da je vaš otrok žalosten, ker je nekdo grdo ravnal z njim ali ga prizadel, je nekaj najbolj težkega na vsem svetu. Vsi bi si želeli svojega otroka videti srečnega, nasmejanega in izpopolnjenega, obdanega s prijatelji, brezskrbno igro in ljubeznijo. Vendar žal živimo v barvitem svetu, s temnimi in svetlimi dogodki in ljudmi ... in niso vsi otroci srečni. 

Med nami je precej takšnih, odraslih in mlajših, ki svoj gnev in nezadovoljstvo tako ali drugače izkažejo v odnosu do sočloveka. In če se to zgodi nam, nekako lažje sprejmemo, kot če se to dogaja našim otrokom. Če le začutimo, da nekdo ne ravna lepo z njim, se v nas prebudi vihar vseh viharjev, ki ga je težko umiriti. Se strinjate? Potem se vas bo prevod spodnjega besedila srbske avtorice prav gotovo izjemno dotaknil.

"Jaz sem ga učila, da se je prvič postavil na noge in da je naredil svoje prve korake. Jaz sem ga učila, da naj bo pozoren, kaj daje v usta in da si pozimi obvezno nadene kapo čez ušesa. Vezala sem vezalke na njegovih supergah in ga tolažila ob žalostnih scenah iz animiranih filmov. Jaz sem mu pojasnila razliko med svetlo in temno stranjo sveta in človeka, jaz sem pazila nanj, ga čuvala in razvajala, jaz sem mu prepovedovala in mu popuščala. Jaz!

Nisem prespala niti ene noči, v pričakovanju da mu bom znižala visoko temperaturo, porabila sem ogromno denarja za igrače, samo da bi videla veselje v njegovih očeh, čutila slabo vest, kadar sem imela občutek, da od njega preveč zahtevam ali mu preveč popuščam, tekala v vrtec ponj, po opravkih, trkala na različna vrata, se naučila kuhati in peči, zamenjala sto mehčalcev, da bi našla tistega, ki mu odgovarja. Jaz sem tista, ki ji noben uspeh na tem svetu ni tako pomemben, kot pol njegovega diha. Jaz sem tista, ki joče, ko njega boli in s strani opazuje njegove srečne trenutke ter upa, da obenem ne zajoče od sreče, da ne bi bila sama sebi smešna. Jaz! 

Zato, naj te ne preseneti, če bom ravno jaz brez trohice sočutja in obžalovanja z vso silo udarila po tebi, če ga boš samo pogledal postrani. Tvoje življenje spremenila v pekel, če ga boš žalil z besedami in ti sledila do konca sveta, če ga boš prizadel s svojimi dejanji. 

Če ti ne odgovarja njegova družba, pojdi mimo njega. Če ti ni všeč, ga ne glej in ne poslušaj. Če potrebuješ boksarsko vrečo, pa udari v svoje razloge za to, ne v mojega otroka. Njega ne boš maltretiral, niti duševno, niti v efektu besa, niti v občutku nemoči. 

Najprej boš moral prek mene, verjemi pa, da si ne želiš stopiti nasproti materi, ki brani svojega otroka. Brez sočutja, brez obžalovanja, brez krščanskih, islamskih, budističnih, indijanskih ali judističnih načel oproščanja, brez pardona, vprašanj in moledovanj bom polomila roke tistega, ki bo kazal s prstom na mojega otroka. 

Pa če si njegov vrstnik – nasilnik, sosed iz sosednjega bloka, sorodnik, prijatelj, učitelj, naključni mimoidoči ali običajen bedak. Ne poskušaj me premagati – kajti, ni močnejše sile na tem svetu, kot je mati, ki brani svojega otroka."

Besedilo: Jelena Milenković Mladenović