Na kratko nam opiši svojo zgodbo o tem, kdaj si zanosila, kakšne so bile prve misli?

Jess! Noseča sem, sem zavpila. V trenutku sem začutila srečo, oči, polne solz, v istem trenutku pa tudi strah. Kaj, kako?! Stara sem 19 let! Naj omenim, da sva bila s partnerjem v zvezi že peto leto. Z vzponi in padci, seveda. Naj se vrnem na začetek – strah! Spraševala sem se, kako naprej, se bo najino razmerje polepšalo ali se bova prerekala? Bodo spori, kričanje in takrat tudi občasna agresija izzveneli? Seveda bodo, sem si mislila. Saj pričakujeva otroka!

Kako se je na novico odzval takratni partner? Kakšna je bila njegova reakcija?

Moj partner je pritekel v kopalnico in z malce strahu vprašal: In? Odgovorila sem: Noseča sem! Takšnega veselja v njegovih očeh se ne spomnim. Sreča! Ena sama sreča! Kot da so najini prepiri izpuhteli v sekundi. Vse je bilo pozabljeno.

Nato si znova zanosila in ostala sama z otrokoma. O čem si takrat razmišljala, kako si se pobrala?

Po lepi nosečnosti brez agresije, kričanja in ostalih stvari sem kmalu po prvem porodu zanosila še enkrat in takrat se je začelo – vse, kar sem naštela! Vse! Drugi otrok je bil star že 6 mesecev, ko sem si prvič rekla: dovolj! Dovolj je tega ... Odšla sem na božično noč, ko sem bila pretepena kljub prisotnosti dveh malčkov. 

S kakšnimi težavami si se najpogosteje srečevala? Kje si videla največ izzivov?

Kako naprej? Kam? Starši mi niso mogli nuditi pomoči, zato mi je mama postavila ultimat, 'mesec dni lahko živite pri nas, naprej se boš morala znajti sama!' Takrat sem pomislila, kako lahko moja mama naredi kaj takega (danes sem ji hvaležna), po glavi pa se mi je porajalo sto in eno vprašanje. 

Nezaupanje v CSD, nezaupanje vase in seveda z minimalno porodniško. Drugi otrok je bil vključen v vrtec, v mestu, kjer smo živeli, kako bomo zmogli? Kako?! Odločila sem se, da se vrnem v mesto in nam poiščem stanovanje ter poskusim. Prvi mesec, drugi mesec in tretji mesec, zadnjih 20 €? Kako bom kupila hrano, kako bom malega korenjaka peljala v vrtec? Kako naprej?

V stiski in po prepričevanju bivšega partnerja sem se vrnila. Po letu dni življenja kot navidezno popolne družine – imeli smo novo hiško, psa, dva otroka, razkošne rojstnodnevne zabave in še bi lahko naštevala ... Sem ugotovila, da ima laž kratke noge. Za štirimi stenami se je namreč odvijal pekel. 

Pretepena sem bila vsakodnevno, ničvredna, ozmerjana, hiša je bila vedno preslabo očiščena, ... Tudi nož, prislonjen na moj vrat, bi lahko omenila. Vse to in še več se je odvijalo v letu dni, ko smo spet živeli skupaj. Odločila sem se poiskati službo in takrat sem dobila pogum in zagon. V mislih mi je konstantno odmevalo 'Reši otroka, reši otroka' in sem šla stran. Skupaj z otrokoma. Za vedno.

Kadar si se spopadala z občutki osamljenosti, žalosti ali jeze – kako si odpravila to bolečino?

Tako kot prvič je bilo čustveno zelo težko, pa ne zaradi 'nore krute ljubezni do partnerja', temveč hrepenenja po družini. Kakšen luksuz?! Družina. V mislih sem si očitala in nemalokrat ponovila, da bi morda morala biti bolj ustrežljiva, boljša gospodinja, da bi morda morala bolj posušiti kapljice na umivalniku, ki so iz njega potegnile ves bes. Ne vem. 

Še danes se sprašujem, kaj so bili razlogi, da smo končali tako. Z otrokoma smo se preselili v stanovanje in oglasila sem se na vse pristojne ustanove, na ta način sem pridobila več informacij in samozavest, zaupanje vase. Začetki so bili izjemno težki, ampak se je splačalo, ker ga ni denarja na tem svetu, ki bi lahko povrnil moj duševni mir, in ni zlata na vsem svetu, ki bi lahko kupil otroški nasmeh. 

Sta otroka v stikih z očetom? Kako pogosti so stiki? Kako očeta sprejemata, vidita otroka?

Oba otroka imata stik z očetom. CSD je namreč mnenja, da je bivši partner skrben oče, ki ima sicer malo bolj trdo vzgojo, kar se odraža tudi na otrocih. Vse pogosteje imata izpade, da nočeta k očetu. Takrat se dogovorimo, da ostaneta pri meni. Imava pa sicer urejeno deljeno skrbništvo.

Kako dojemaš partnerske odnose? Bi rekla, da si zaradi slabe izkušnje manj zaupljiva?

Prav vsaka rana pusti posledice, pa čeprav mala ali velika. Seveda sem nezaupljiva, večkrat pomislim, če je res mogoča takšna ljubezen do mene, če sem vredna ljubezni, ki jo prejemam vsakodnevno od novega partnerja. Je to res mogoče? Toliko nežnosti, sreče, veselja, moči? Ne, nekaj mora biti narobe. Ne bo dolgo trajalo, kmalu bo spoznal lepšo in boljšo od mene, kmalu ga bom razjezila in bo pokazal pravi obraz, me bo udaril se izživljal psihično nad menoj ... 

Ampak naj povem, dve leti je, odkar sem v novem, prelepem odnosu, in ravno sedanji partner mi je pomagal dvigniti glavo, pridobiti samozavest, zaupanje vase in zaupanje v starševstvo! Odlična sem. Premagala sem veliko ovir v svoji glavi. Strah je seveda prisoten, ampak tam, kjer ni strahu, treme – tam ni uspeha. 

Kot mama se večkrat vprašam, ali jima bom lahko nudila prijeten dom, izlete? Jima bom lahko dala kanček samozavesti za boj proti krutemu svetu, se bosta lahko iz mojega trpljenja in mojih napak naučila samo najboljše? Jima lahko predstavim ta svoj novi, miren svet? Lahko. Vse se da, če se hoče.

Se še spomniš kaj nase? Kaj je tisto, kar delaš v prostem času, kaj te veseli, sprošča?

Moj pobeg od preteklosti so pravi prijatelji, šport in vsakodnevna nega telesa. Ja, morda se smešno sliši, ampak točno to mi je pomagalo. Od zapuščenih las do nepoznanega sveta ličil sem danes po desetih letih videti kot mama, ki nekaj da nase. Pa ne govorimo o finančnih dobrinah, ampak o samozavestni, izpopolnjeni in duševno pomirjeni mami, ki se z dvignjeno glavo lahko sprehodi po centru mesta.

Misliš, da so mame, ki so z otroki same, še vedno 'tabu tema', nesprejete v družbi? Kakšni so predsodki ali miti, s katerimi se soočate mame, ki ne živite z očetom otrok?

Mama, ki je sama z otroki, je v našem okolju še vedno tabuizirana tema. Za moj svet in to, kar sem sama preživljala, lahko odgovorim z 'da'. Velikokrat sem dobila vprašanje, če imata otroka istega očeta. To me zelo prizadene. Imata ga, seveda. 

Imaš kakšen nasvet za mlade mamice, ki so ostale same z otrokom?

Vsem mamicam, ki so v takem ali podobnem položaju, polagam roko na srce, da se morda sliši klišejsko, ampak res se vse da, če se le hoče. Strah, nezaupanje, nesamozavest, finančna stiska in še bi lahko naštevala ... Vse to sprejmite s pozitivnim odnosom, ker na koncu boste zagotovo nagrajeni z notranjim mirom in srečo svojih otrok. To pa je tisto, kar v tem življenju šteje.