Nosečnica je v središču pozornosti. Vsi ji čestitajo, ji laskajo, kako je lepa in da žari. Zanima jih, kako se počuti, sprašujejo jo o predvidenem datumu poroda, o spolu otročka, o pripravah, pričakovanju, veselju ... Številni jo podpirajo, ji pomagajo, ponudijo prednost v vrsti, odstopijo stol. In prav je tako.

Po porodu je pogosto drugače. Slika se čez noč nepričakovano obrne – veliko ljudi se osredotoči zgolj na novorojenčka in ob vsem navdušenju popolnoma prezre mamico, ki pa se lahko ob prihodu iz porodnišnice počuti "pozabljena" in zelo sama. Kar naenkrat se znajde v novem svetu, na čustvenem vrtiljaku jo prevevajo raznovrstna silovita čustva – od veselja, sreče in ljubezni pa vse do obupa, žalosti in strahu. Negotova se boji, da ji ne bo uspelo, sprašuje se, ali dela prav in najboljše za svojega dojenčka. Ob vsem jo lahko preveva pomanjkanje samozavesti.

"Postati mamica je neverjetno lep občutek, ki pa je hkrati pogosto poln dvomov in skrbi. Ob nas je namreč majhno nebogljeno bitje, ki ne zmore povedati, izraziti in pokazati, kaj potrebuje (na načine, ki smo jih vajeni). Zato se mamica poskuša 'uglasiti' z dojenčkom, ga razumeti in mu nuditi, kar potrebuje in želi. Proces uglaševanja z otročkom pa je pogosto poln dvomov in skrbi, ali dela prav, ali bi bilo morda boljše, če bi naredila drugače, ali je boljše tako, kot je enkrat nekje prebrala ... Kaj pa, če sama čuti, da bi raje delala drugače, kot je denimo videla pri prijateljici ali slišala od svoje mame ali tašče?" je opisala zakonska in družinska terapevtka Barbara Holcman. Poporodno obdobje je torej čustveno in obenem tudi fizično zahtevno. "Za dobro telesno okrevanje po porodu je treba veliko počivati, toda živimo v družbi, ki ne ceni počivanja. Ne, pogosto se spodbuja čimprejšnja aktivnost in velja, da vsaka preživi porod. Ženske se primerjajo med sabo, kako je katera videti po porodu ter kaj vse lahko po porodu počnejo in kako hitro," je opozorila.

Seveda ni nič narobe s tem, da se osredotočite na novorojenčka, celo zelo prav je. Vseeno pa je treba nujno vsaj nekaj pozornosti nameniti tudi novopečeni mamici. V svetu, postavljenem na glavo, si namreč še posebej zasluži vso možno podporo, priznanje in zagotovitev, da ni sama, da bo zmogla ter da je obkrožena z ljudmi, ki ji želijo dobro in ki ji bodo vedno pomagali, in sicer brez obsojanja ter brez nepreverjenih in nezaželenih nasvetov. "Mamico lahko vprašamo, kaj potrebuje in kaj si želi, ter ji povemo, da ni nič narobe z njenimi željami in občutki. Si mogoče želi, da bi ji kdo delal družbo, da čez dan ne bi bila povsem sama z dojenčkom? Si želi, da bi ji prinesli kaj hrane, da ji ne bi bilo treba skrbeti še za kuhanje? Morda si želi, da bi ji pospravili sobo ali stanovanje, da bi oprali in zložili goro perila?" je nanizala.

Ni treba veliko, da se bo bolje počutila, in po nasvetu terapevtke je resnično dovolj, če ji namenimo nekaj časa in skrb, če ji stojimo ob strani, če jo z vprašanji spodbudimo, naj pove, kaj potrebuje. Obenem jo nujno pohvalimo, kakšno izjemno delo opravlja, ko skrbi za svojega dojenčka in ko dovolj počiva. "Predvsem pa ne delimo nasvetov o negi, vzgoji ali čemer koli drugem, če nas po mnenju ni vprašala sama," je še posebej poudarila.

Po porodu je torej izjemno pomembno, da se mamica dobro počuti, da je zadovoljna in srečna, saj srečo prenaša dalje. Zato mora počivati in tudi početi stvari, ki jo napolnijo z energijo. To je lahko kratek sprehod, prha, kopel ali pet minut časa in prostora samo zase. "Mamici mora podporo in ljubezen v poporodnem obdobju prvi nuditi njen partner, ki lahko zgolj s svojo prisotnostjo, razumevanjem in ustvarjanjem prijetnega in spodbudnega okolja brez obsojanja poskrbi, da bo mamica v svoji novi vlogi in skrbi manj osamljena. Pomembno je tudi, da partner prevzame skrb za dom, ki naj ne bo samo na ramenih mamice. To lahko stori tudi tako, da skrb za gospodinjstvo porazdeli med širšo družino, seveda če ljudje, ki prihajajo pomagat, razumejo, da njihova vloga ni dajanje nasvetov, temveč pomoč," je pojasnila.

Podpora mamici in celotni mladi družini v poporodnem obdobju tako sestoji predvsem iz praktičnih stvari, kot so priprava obrokov, čiščenje stanovanja, pranje perila in opravljanje raznih opravkov, ki vzamejo veliko časa, denimo tedenski nakup hrane. Pomoč lahko pride tudi v obliki občasnega varstva starejših sorojencev ali vodenje starejših sorojencev iz vrtca ali šole, je nanizala. "V vsakem primeru pa si je treba zapomniti, da se je glede oblike pomoči treba dogovoriti z mamico, da ne bi pomoči doživljala kot še dodaten vdor v svoj prostor. Tisti, ki pridejo pomagat, naj ji nudijo varno okolje, polno razumevanja, in nikakor naj ne obsojajo," je poudarila.

Mamic torej ne smemo obsojati in ne smemo jim dajati nasvetov, za katere niso prosile. Na nas je, da jim vlijemo samozavest in vero, da so sposobne in da bodo zmogle. "Mamici pomagajmo občutiti, da ve, kaj počne z dojenčkom, tako da je ne obsojamo in da ji ne govorimo, kaj bi morala početi. Spodbujamo jo, opazimo njen trud in ga pohvalimo," priporoča. Ob nudenju pomoči ne primerjajte. Če imate sami že otroke, raje vprašajte, ali bi rada slišala, kako smo sami doživljali obdobje ali kaj smo počeli ob težavah z dojenjem. "Lahko vprašamo, ali bi se rada pogovorila o občutkih, ali se sooča s kakšnimi izzivi pri dojenju in negi. Vsekakor pa ne nastopamo kot nekdo, ki ve, kaj bi morala mamica narediti in kaj potrebuje njen otrok," svetuje.

Kako pomagati pri poporodni depresiji?

Mamice se lahko torej po porodu soočajo z različnimi čustvi, kar je popolnoma normalno, in tedaj potrebujejo vso možno podporo. Na trenutke lahko občutijo žalost in veliko se jih sreča z otožnostjo. "Mamici je lahko na trenutke težko. Sooča se s težkimi občutki glede sebe in materinske vloge, s strahovi za svojega dojenčka in še s kakšnimi drugimi pridruženimi strahovi, ki so bolj izraženi kot po navadi. Lahko je veliko bolj čustvena in jokava ter ima občutek, da se ne zna obvladovati in da ob svojem otroku ne čuti toliko radosti, kot bi si želela," je opisala Barbara Holcman. Vsaka šesta trpi za poporodno depresijo, "pri kateri so zgoraj opisani znaki veliko izrazitejši. Trajajo dlje časa in lahko pripeljejo tudi tako daleč, da mamica ne zmore več funkcionirati – ne more vstati iz postelje, ne zmore nahraniti svojega dojenčka in ne čuti povezanosti z njim."

Pri poporodni otožnosti lahko pomagajo partner, drugi bližnji, pogovori z drugimi mamicami in terapije, medtem ko sta pri poporodni depresiji nujna zdravniška pomoč in spremljanje. Težava pa je, ker se mamice, ki izrazijo katerega od zgoraj naštetih občutkov, še vedno pogosto soočajo z nerazumevanjem okolice in včasih celo z obsojanjem. "Zato je še posebej pomembno, da partner, domači in drugi bližnji ne zmanjšujejo pomena težkih čutenj z izjavami, kot so 'Ah, saj bo minilo', 'Ni mogoče, da ne bi čutila ljubezni do svojega otroka', 'Pojdi spat, ko se boš zbudila, bo vse boljše', 'Na začetku je vsem težko, potem pa mine', 'Vsaka mama takoj ve, kaj je najboljše za njenega otroka' in 'V svojega otroka se takoj zaljubiš'. Takšne in podobne trditve lahko mamico še dodatno osamijo ter ji dajo občutek, da ni normalno, kar čuti, in da je z njo nekaj narobe, da je 'pokvarjena', ker ne zmore čutiti, kar bi morala," je opozorila.

Znova ponovimo: treba je pomagati, nikakor pa ne obsojati. "Če partner in drugi bližnji opazijo, da ima mamica težave z navezovanjem na otroka in odzivanjem na dojenčkove potrebe, da je pretirano jokava in otožna ter da ne zmore čutiti radosti in veselja ob stvareh, ki so jo prej razveseljevale, potem je izjemno pomembno, da se z mamico pogovorijo," je razložila. Vprašajte jo, kako ji je, poslušajte jo brez obsojanja. Pozanimajte se, kaj potrebuje in kako ji lahko pomagate pri skrbi za otroka. Razbremenite jo misli, da mora za vse poskrbeti sama, svetuje. Če opazite, da mamica morda ne zmore več poskrbeti zase in za otroka, "da so občutki osamljenosti in izoliranosti premočni ter da sta jokavost in otopelost prevladujoče mamino občutje, pa je čas za strokovno pomoč. Obrnete se lahko na zdravnika, ki vam bo predlagal nadaljnjo obravnavo in presodil, ali mamica morda potrebuje tudi psihiatra in medikamentozno zdravljenje."

Okoli mamic bi morali biti ljudje, ki jim pomagajo in jim nudijo podporo pri vsem, kar potrebujejo. Na vsakem koraku bi se morale počutiti ljubljene, morale bi vedeti, da nikakor niso same in da so v okolju, v katerem ni obsojanja in "napačnih" čustev, ki se mamicam ne spodobijo. Tovrstno varnost jim morajo v prvi vrsti nuditi bližnji in domači, sledijo prijatelji, druge mamice in očki. Včasih je potrebna tudi zdravniška pomoč in hvaležni smo lahko, ker je v Sloveniji na voljo podpora zanje. Mamice v stiski se lahko obrnejo na osebnega zdravnika ali na ginekologa, lahko pa tudi same pokličejo psihologa ali psihiatra in se brez napotnice dogovorijo za srečanje. Seznam psihologov in psihiatrov, ki se še posebej ukvarjajo z ženskami v obporodnem obdobju, je dostopen TUKAJ.

Ob vsem je pomembno zavedanje, da vse mamice po porodu doživljajo vrtiljak čustev. Pogosto jih prevevajo občutki, da ne bodo zmogle (dojiti, negovati, skrbeti) in da ničesar ne storijo prav. Trudijo se, utrujene so in se počutijo krive, če ne zmorejo, če imajo težave, če so na robu solz. Misleč, da njihovi občutki in strahovi niso normalni in da se ne spodobijo "dobrim mamam", se opravičujejo ter skrivajo občutenja. Ampak čustva so normalna in okolica – očka in svojci, prijatelji, drugi starši – imajo pomembno nalogo pomagati, tolažiti, spodbujati, hrabriti in podpirati. Ponovimo: brez obsojanja in brez nasvetov, za katere ni prosila. Mamico je dovolj objeti, ji po potrebi nuditi ramo za jokanje in večkrat na glas iskreno povedati: "Odlično ti gre in super mamica si. Tukaj sem zate, povej, kako se počutiš in kaj potrebuješ." Mamice, ki so prestale to obdobje, razumejo, kajne?