Nekaj povsem naravnega je, da se novopečena mama po rojstvu otroka pogosto sprašuje ter ima dvome in skrbi. "Je moj otrok dovolj hranjen? Ali bom sploh še kdaj spala? Kako bom zdržala takšen tempo? Je z mojim otrokom vse v redu?" Zgodnje poporodno obdobje je polno takšnih in drugačnih pomislekov, ki so značilni za vse mamice, sploh prvorodke. A včasih gre za nekaj več. Včasih strah, ki je pogosto povsem neracionalen, postane tako intenziven, da ga je enostavno nemogoče obvladati. V tem primeru govorimo o poporodni tesnobni motnji.

Kakšni so simptomi poporodne tesnobne motnje?

Upoštevati je treba, da ima vsak novopečeni starš skrbi, saj je to del prilagajanja na novo vlogo oziroma del prehoda v novo življenjsko poglavje. A za razliko od običajnih skrbi in pomislekov simptomi in znaki poporodne tesnobne motnje vključujejo: 

Nenehne skrbi in občutke strahu, ki so skoraj vedno prisotni in ne minejo: pogosto gre za katastrofalna pričakovanja, da se bo nekaj zgodilo z otrokom, partnerjem, domačimi ... Včasih je prisotna tudi močna potreba po kontroli – da je otrok varen le v objemu doma in da moramo imeti nad življenjem popoln nadzor, saj lahko le tako obvladujemo stvari okoli sebe. Pogosto je prisotno tudi kompulzivno preverjanje otroka med spanjem, morda preokupiranost z obiski ali klicanjem zdravnikov in nenehno razmišljanje o vseh tragičnih scenarijih, ki bi se utegnili zgoditi. To pa postane sčasoma nevzdržno tako za novopečeno mamo kot tudi za njene najbližje.

Kot da to ni dovolj, pa so pogosto prisotni tudi telesni znaki, ki se navezujejo na poporodno tesnobo: kažejo se predvsem kot pogosta utrujenost, potenje, slabost in bruhanje, tresenje, občutek teže na prsih, dušenje, nezmožnost oddahniti si, srčne aritmije, občutek mravljinčenja po telesu, ki prebuja strah ...

Pri tem velja omeniti še dva specifična tipa poporodne tesnobne motnje, to sta poporodna panična motnja in poporodna obsesivno-kompulzivna motnja. Njuni simptomi se ujemajo z zgoraj opisanimi, le da so pri panični motnji lahko prisotni še napadi panike, pri obsesivno-kompulzivni pa še bolj poudarjeni ponavljajoči se rituali in obsesivne misli o otroku, ki lahko postanejo tudi nevarne. 

Poporodna tesnobna motnja, sploh, če je intenzivnejša, vpliva na vse člane družine, partnerja, starše in prijatelje. V nekaterih primerih takšna ženska zahteva nenehno bližino, saj jo je strah samote. Zagotovo pa ima pri tem veliko vlogo njen partner, ki je običajno prvi, ki opazi nenavadno vedenje. A ker so za to obdobje značilna nihanja v razpoloženju, skrbi in dvomi, žal stiska pogosto ostane spregledana. 

Vzroki za razvoj poporodne tesnobne motnje

Zakaj natančno pride do poporodne tesnobne motnje, ni povsem jasno. Pomembni dejavniki naj bi bili hormoni, zgodovina tesnobe in depresije pred nosečnostjo, tesnoba in depresija v družini, potreba po kontroli in perfekcionizmu – biti 'popolna mama', stres, socialni pritiski, odnosi partnerja in družine, ki ne nudijo podpore ... Med ostale dejavnike pa uvrščamo tudi zgodovino motenj prehranjevanja in preteklo izkušnjo splava ali mrtvorojenega otroka. 

Kako si lahko ženska pomaga? 

V primeru, ko postanejo simptomi in znaki tako zelo obremenjujoči in utrujajoči, da vplivajo na kakovost vsakdana in tudi stik z otrokom, je treba poiskati pomoč. Prva postaja je zagotovo osebni zdravnik ali ginekolog, ki ustrezno svetuje in vas po potrebi napoti do specialista. Druga možnost je tudi obisk terapevta, pri katerem se naučite kognitivno-vedenjskih tehnik za obvladovanje simptomov. Ugoden učinek imajo tudi številne sprostitvene tehnike, vadba čuječnosti, avtogeni trening, medicinska hipnoza. Vse te tehnike lahko ženska izvaja tudi doma in v večini primerov ugodno vplivajo na zmanjšanje in odpravo tesnobne motnje. Če pa se stanje kljub vsemu nikakor ne izboljša ali simptomi postajajo še intenzivnejši, je treba ponovno poiskati pomoč zdravnika, ki presodi, kako naprej. Pomembno je, da ženska ne čaka, da bodo simptomi izginili sami. Veliko vlogo pri njenem stanju ima tudi partner, ki se mora v takšnih primerih še bolj vključiti v pomoč – tako pri domačih opravilih in skrbi za otroka kot tudi pri čustveni podpori svoji partnerici. Pri težjih oblikah lahko zdravnik predpiše tudi medikamentozno terapijo, če seveda presodi, da je to potrebno. 

Vir: PostpartumNet