Mamice živijo drugačno rutino, kot so jo bile vajene pred starševstvom. Najprej je ob viharju čustev že v nosečnosti in po porodu med porodniškim "dopustom" vsa energija in skrb usmerjena v novo bitjece. Pogosto ne spijo dovolj, ne jedo preveč zdravo, si ne privoščijo časa zase in na splošno pozabljajo nase. Stalno jih preveva misel – samo, da bo otroček zadovoljen –, ter ob vsem jih vsak dan in lahko večkrat na dan preplavljajo različna čustva – od blaženosti, sreče, veselja, mimo občasne ravnodušnosti in zgolj obstajanja, pa vse do žalosti, obupa, joka, izčrpanosti in utrujenosti.

"Morda bi morali porodniškemu dopustu reči porodniško delo – služba, iz katere ne moremo domov po osmih urah in ne moremo pozabiti na vse. Gre za 24-urno dežurstvo s polno odgovornostjo za novo bitje," je poudarila Petra Jelenko Roth, dr. med., specialistka psihiatrije. Začne se s hormonskim viharjem nekaj dni po porodu – doživi ga 80 odstotkov porodnic – in takrat govorimo o poporodni otožnosti, ki jo spremljajo občutljivost, jokavost, tesnobnost, nespečnost, razdražljivost.

Prvotna otožnost mine v treh do petih dneh, a pogosto se zgodi, da mamica tudi pozneje še vedno ne občuti pričakovanega in želenega. "Lahko da težko pričakovanega občutka blaženosti in nepopisne sreče ni od nikoder. Ženska se ne čuti povezana z otročkom, majhno bitjece se ji lahko zdi kot popoln tujec v njenem življenju, ki ji jemlje svobodo. Če je otroček živahen, veliko joka in malo spi, je zelo naporno zanjo, saj ne more uživati z njim in je vse le gola obveznost in rutina, ki ji ni videti konca. Takrat ji je zelo težko, če nima pomoči," je opozorila.

Hude stiske po porodu doživlja vsaka šesta mamica. "Najpogosteje se pojavijo okoli drugega in tretjega ter sedmega in osmega meseca po porodu. Lahko gre za izčrpanost, nespečnost, potrtost, hudo tesnobo, panične napade, vsiljive misli. Ko je zelo hudo, nekatere pomislijo, da ne bodo več zmogle in da bi bilo najbolje, da odidejo ali da jih ne bi bilo več," je opozorila. "Takšno počutje je lahko resnični šok za žensko, ki se je v nosečnosti veselila blaženih občutkov ob otročku. Nekatere se celo ustrašijo, da jim bodo vzeli otročka, če bodo to komu povedale, ali da jih bo partner zapustil, ker ne zmorejo. A to se ne bo zgodilo. Vsaka mama se trudi po svojih najboljših močeh in nekaterim življenje postavi na pot res zahtevne izzive," je dodala.

Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč?

Mamice si lahko pomagajo same, če ni prehudo, in po nasvetu psihiatrinje Petre Jelenko Roth naj se na začetku poskušajo čim bolj prilagoditi ritmu novorojenčka. "Naj ga ne poskušajo trenirati, da bo jedel takrat in toliko, kot si mamice želijo (dokler pediater ne svetuje tako). Tako bodo manj frustrirane tako one kot tudi novorojenček. Naj skušajo ujeti njegov ritem in morda na začetku sploh še ne bo ritem, ampak kaos," je izpostavila. Poskušajo naj naravno zaznati, kaj dojenček potrebuje in kaj vam sporoča z jokom.

Ključna je podpora bližnjih. "Idealno je, če lahko mama v tej fazi spi takrat kot otroček. Pomočnik – partner, mama, prijazen bližnji – pa poskrbi za gospodinjstvo in za starejše otroke," je pojasnila. "Če otroček ponoči ne spi, naj nekdo drug poskrbi zanj nekaj noči, da se bo mamica naspala in si nabrala novih moči. Ko pa se mu ritem budnosti in spanja vzpostavi, bo lažje načrtovala svoj dan in bo lahko tudi kaj postorila," je zatrdila. Obenem naj si mamice ne pozabijo vzeti vsak dan nekaj časa zase, početi prijetnih stvari, se redno gibati in tudi zabavati.

Strokovna podpora pa je potrebna v primerih, če je mamica zelo napeta, če ponoči ne more spati, če je ves čas ob posteljici in preverja, ali otroček diha, čeprav je v osnovi zdrav in ni potrebe ..., pa tudi, če je potrta, brez energije in veselja, če zjutraj ne more vstati iz postelje in če težko funkcionira. Tedaj naj se s kom pogovori, "ker ji bo lažje. Če ne gre na bolje v dveh tednih ali če ima samomorilne misli, neprijetne vsiljive misli o otročku, sliši ali vidi stvari, ki jih ostali ne, se počuti ogroženo, mora nujno poiskati strokovno pomoč." Če je zelo hudo, ji bodo predpisali zdravila, ki ji bodo pomagala do boljšega počutja, do več energije in zmanjšala bodo tesnobo. Večino jih lahko jemlje ob dojenju, priporočajo tudi psihoterapijo.

Ustrezno pomoč ob zgoraj naštetih znakih je treba nujno poiskati. "Če mamica ne poišče strokovne pomoči, so lahko posledice izredno neugodne zanjo, za otročka in družino. Če ne ukrepamo hitro, ko se ženska komaj prebija iz dneva v dan, se ne bo zmogla dovolj dobro uglasiti z otročkom. Ne bo mu čustveno na voljo v takem obsegu, da bi se lahko dobro navezal nanjo," je opozorila psihiatrinja Petra Jelenko Roth. Ravno varna navezanost pa je eden od temeljev otrokovega duševnega in telesnega zdravja, ki se odraža in izraža, tudi ko je odrasel.

"Težave po porodu, depresija, anksioznost, bodo morda same od sebe minile v treh mesecih ali v pol leta, lahko pa se bodo zavlekle, postale kronične in bodo ženski povzročale težave še leta po porodu. Zato šteje vsak teden, otrokovi možgani se ves čas razvijajo tega ni mogoče zamrzniti v času, ter zato za nosečnice in mame v stiski ni dolgih čakalnih vrst pri psihiatru," je poudarila.

Vsak dan šteje in večina težkih zgodb ima srečen konec

Pomembno je torej, da mamica ob slabih občutkih čim prej poišče pomoč, saj vsak teden ali celo dan šteje. "Ko bo pomagala sebi, bo pomagala tudi svojemu otročku in vsem, s katerimi živi," je prepričana psihiatrinja Petra Jelenko Roth. "Njeni bližnji pa morajo vedeti, da bo sama težko zmogla narediti prvi korak, če je stiska zelo huda. Potrebuje nekoga, ki jo bo spodbudil, ji uredil termin in jo pospremil v ambulanto," je dodala.

V materinstvu ni nujno vse stalno rožnato, ni vedno samo lepo in ljubeče, blaženo, polno veselja. Včasih je naporno, utrujene, izgorele, naveličane ste. A vse bo v redu in vse je rešljivo. "Dobro je vedeti, da znamo pomagati in da ima večina težkih zgodb srečen konec," je zatrdila psihiatrinja Petra Jelenko Roth. Prvi korak pa je zagotovo soočenje z neprijetnimi občutji - ne zatiskajte si oči pred njimi in jih priznajte. Ob vsem pa se je dobro zavedati, da nihče ni popoln in da niste edine s težavami, predvsem pa je ključno vedeti, da niste same.