Številne mamice na porodniškem dopustu povejo, da se vse preveč poudarja, kako lepo je, ko v življenje končno vstopi novi član družine. Življenje se obrne na glavo, par naenkrat postane družina in nič več ni tako kot je bilo poprej. 

Res je lepo in časa, ko sva bila s partnerjem sama, ne bi zamenjala za nič na svetu. Lepo je imeti to malo bitje, a zdi se mi pomembno izpostaviti, da je vseeno potrebno preživeti tistih nekaj prvih mesecev, na katere te prav nihče na pripravi. V šoli za starše poslušaš, da bo naporno, prijateljice te opozarjajo, da je na začetku težko ... a tega se zares zaveš šele ko doživiš ta nori tempo, ko pride na dan neizkušenost, svoje doda neprespanost, hormoni, usklajevanje ...  pove mlada mamica Tajda, ki je mnenja, da še dodatno izkrivlja realnost tega časa razmah 'Instagram vplivnic', kot jih imenuje, ki kažejo le lepo podobo materinstva. 

Kdo pa pokaže težave z dojenjem, bolečine po porodu, razmahano telo, meglo v glavi? Redko kdo ali skoraj bolje – nihče, meni sogovornica in doda, da bi morali več izpostavljati tudi vse tisto, kar po njenem mnenju ostaja v ozadju. Tako se novopečene mame ne bomo spraševale, ali je to normalno, se dogaja to samo meni, sem slaba mama in podobno.

Ko pomislite, da ste v nosečnosti dosegli ciljno ravnino, odkrijete 4. tromesečje, ki traja od trenutka po porodu do dopolnjenega 3. meseca starosti. V fizičnem smislu se v tem obdobju dogajajo velike hormonske spremembe, organi se vračajo v prvotni položaj, posebna tema je tudi dojenje. V čustvenem smislu je čas podoben vožnji z vlakcem smrti -  enkrat ste zgoraj, drugič globoko spodaj, so evforična doživetja, blaženost in na drugi strani intenzivni občutki nesposobnosti, nemoči in žalosti. Razumevanje tega ranljivega obdobja pomaga k večji pripravljenosti, hitrejšemu okrevanju in sočutnosti do sebe. 

Šest resnic 4. tromesečja

Telo lahko potrebuje tudi eno leto, da si v celoti opomore

Nosečnost traja devet mesecev, zato je pričakovati, da bo trajalo vsaj še enkrat toliko časa, da se bo telo povrnilo v prejšnje stanje. No, seveda ne čisto v celoti. Nekatere spremembe (oblika prsi, spremembe na koži, brazgotine ...) so nepovratne, zato jih je treba sprejeti. Zavedati se je potrebno, da se okrevanja ne da pospešiti, zato je povsem nesmiselno vršiti nad sabo pritisk in si s tem še dodatno oteževati poporodno obdobje. Spoštujte svoje telo, ki vam je dalo nekaj najdragocenejšega v življenju. 

Dojenje je lahko zelo težko

Res je, da je dojenje nekaj najbolj naravnega, kar pa ne pomeni, da ni v določenih primerih povezano z veliko frustracije in slabih občutkov. Nekaterim ženskam steče prej, drugim kasneje. Mnoge se soočajo z bolečimi bradavicami ali celo vnetji. Druge, naj se še tako trudijo, ne morejo nikoli vzpostaviti dojenja. 

Ne glede na to, kam spadate, pomembno je, da se ne obremenjujete preveč in da se ne potiskate čez rob. Običajno si skoraj vsaka ženska želi otroka hraniti po naravni poti, a če ne gre, pač ne gre in proti temu ne moremo nič. Tudi dojenje zahteva veliko mero potrpežljivosti in sočutja do sebe, zato vam ni potrebno trpeti v tišini, če imate na tem področju kakršnekoli težave. 

Spolnost po porodu zahteva pripravo in veliko mero potrpljenja

Kombinacija hormonskih sprememb (raven estrogena je zelo nizka), fizičnih posledic poroda na telo (prerez presredka, carski rez ...)  in številnih novih skrbi, ki pridejo s prihodom otroka, naredi spolnost vse prej kot enostavno. Mnoge ženske si še precej časa po porodu ne zaželijo skoka med rjuhe, saj po tem niti ne čutijo potrebe ali želje. V tem obdobju je ključno, da si damo čas, poslušamo svoje telo in ravnamo v skladu s tem, kar čutimo. Spolnost je veliko več kot le seks, zato si lahko v vmesnem obdobju vzamemo čas za crkljanje in druge nežnosti. 

Ni vsak 'baby blues' enak

Vsaka ženska se s poporodnim obdobjem sooča na svoj način. Nekatere prihod otroka čustveno močno obremeni in potrebujejo kar nekaj časa, da vzpostavijo nov ritem življenja, druge vlogo mame nekoliko lažje osvojijo, tretje so nekje vmes. Tako kot se ženske med seboj razlikujemo, se razlikuje tudi način, s katerim se podajamo v novo vlogo. 

Lahko se pojavi poporodna otožnost, morda celo depresija, kar pa ne pomeni, da smo si za to krive same. V primerih, ko čutimo, da nas težka občutja obvladujejo, si moramo dovoliti o tem spregovoriti in poiskati pomoč. Strah pred očitki, da smo zaradi tega slabe mame, so popolnoma odveč. 

Materinstvo ni tekmovanje

Zaradi razmaha bolj ali manj znanih mamic, ki svoje življenje rade delijo na družbenih omrežjih, se pogostokrat zdi, da je materinstvo neke vrste tekmovanje. Moj otrok je lepše oblečen. Že v enem mesecu sem na svoji stari teži. Dojenje je takoj steklo. Moj partner ponoči vstaja namesto mene. 

Nekaterim mamicam je zelo težko ločiti to navidezno življenje od tistega, ki se dogaja za štirimi stenami, zato ima marsikatera popačen pogled na materinstvo. Ne gre za tekmovanje, materinstvo je vloga v kateri se ne moremo primerjati. Vsaka mama ravna po svoji presoji in svojih najboljših močeh, zato je najpomembneje to, da se vsaka osredotoča na svoje življenje. Obremenjevanje s tem, kako živijo drugi, je popolnoma nesmiselno.

Sprejmite spremembe in vzljubite telo

Nekatere mamice se ne morejo sprijazniti, da telo ni več takšno kot prej. Po stegnih in trebuhu se pojavijo vidne strije, v primeru carskega reza čez trebuh zija prečna brazgotina, odvajanje je v prvih tednih oteženo, prsi se ob koncu dojenja povesijo, lasje se stanjšajo in postanejo redkejši ... 

Če želimo svoje telo videti v negativni luči, lahko najdemo 10 ali več sprememb, ki so se zgodile s prihodom otroka. A namesto tega raje slavite svoje telo, ki je pravzaprav čudežno v vsem, kar zmore. Namesto da iščete pomanjkljivosti se raje spomnite na to, da ste zdravi in lepi prav takšni, kakršni ste. 

Vir: What doctors wish moms knew about the fourth trimester, What to expect