Pomembno je, da govorimo tudi o stvareh, ki bolijo ali nas kakor koli odmikajo od tega, kar si želimo. "Ženska ponavadi ve, za kaj gre, vendar pa najpogosteje nima nobenega sogovornika, ki bi razumel, da je doživela travmo in bi ji nudil ustrezno podporo," pravi družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. 

 Kako pride do porodne travme oziroma kaj določa, kako se počutimo po porodu?

Dolgo časa smo verjeli, da je travma nekaj izrednega, neka motnja, ki se lahko zgodi samo kot posledica izpostavljenosti vojni. Bolj kot se je stroka poglabljala v fenomen travme in bolj kot jo je razumela, pa je postajalo jasno, da je travma veliko bolj kompleksna. Kanadski zdravnik madžarskega rodu Gabor Mate je to genialno povzel s sledečo mislijo: "Travma ni to, kar se ti je zgodilo, ampak je to, kar se je v tebi zgodilo zaradi tega, kar se ti je zgodilo." 

Ravno zato je ključni subjektivni občutek ženske v zvezi z izkušnjo poroda, ne pa, kaj se je objektivno dogajalo na porodu. Lahko, da je porod na papirju videti brez posebnosti, ampak je ženska po tej izkušnji daleč od BP in pomembno je, da se ne ukvarjamo s papirji, ampak z žensko. Ona je tista, ki je pomembna, ker je pravkar postala mama in je od njenega počutja odvisno blagostanje otroka in kot družba smo dolžni za to poskrbeti.

Pri porodni travmi gre po navadi za dvoplastni proces, saj imamo utečenih ogromno problematičnih praks, hkrati pa travmo generira tudi notranji proces, ki se zgodi kot posledica teh dejanj. Seveda je povsem možen tudi obratni scenarij od prejšnjega, kjer je porod kompliciran in gre vse narobe in je travma skorajda logična posledica tega, kar se je zgodilo.

Stavki, češ, samo da je dete zdravo ali pa, ko stisneš štručko, je vse pozabljeno, so daleč od resnice. Izkušnja poroda močno vpliva na zgodnje materinstvo. Ravno prvi meseci življenja najmočneje zaznamujejo razvoj otrokovih možganov. Travmirana mama je mnogo težje odzivna na svojega dojenčka in tudi bistveno težje vzpostavi dojenje. Vse to pomembno vpliva na otroka in na kakovost vezi z mamo, zato je zelo pomembno, da ženskam, ki svojo porodno izkušnjo ocenjujejo kot travmatično, ponudimo strokovno okolje za čustveno okrevanje.

Kako to lahko vpliva na odnose z drugimi, tudi z otrokom?

Dokazano je, da je zaradi travme močno ovirano navezovalno vedenje do dojenčka in dojenje. To ne pomeni, da so ženske, ki doživijo porodno travmo, slabe mame, ki niso ljubeče do svojih otrok. Daleč od tega! Glavna razlika je ponavadi v količini truda in energije, ki je te ženske vložijo v to, da so do svojega dojenčka še vseeno, kljub travmi, odzivne, ljubeče in nežne. Ko ženske z izkušnjo travmatičnega poroda predelajo ali pa vsaj mine dovolj let, najpogosteje ugotovijo, da ni bilo treba, da je bilo obdobje najzgodnejšega materinstva za njih tako izčrpavajoče in da je krivec za to v izkušnji poroda.

Več izkušenj kot imam z ženskami, ki so doživele porodno travmo, bolj se sprašujem, ali je nemara prepričanje, da je obdobje zgodnjega materinstva zelo naporno in da ni nujno, da se v dojenčka zaljubiš na prvi pogled, samo odraz tega, koliko žensk je doživelo težko ali pa vsaj neizpolnjujočo porodno izkušnjo.

Zakaj je pomembno, da je porod izpolnjujoč? Ali ni dovolj že to, da je z mamo in otrokom vse v redu?

Odvisno od tega, kako definiramo stanje, ko je z mamo in dojenčkom vse v redu. Svetovna zdravstvena organizacija že dolgo poudarja, da blagostanje ni samo odsotnost negativnih dejavnikov, ampak je nujno potrebna tudi prisotnost pozitivnih faktorjev. Nekaterim se morda zdi, da gre za neko novodobno razvajeno izmišljevanje, pa ni tako. Zlasti na področju porodov je to še posebej očitno. Študije na živalih so namreč pokazale, da samice, ki med kotitvijo doživijo podobne prakse, ki jih ženske ocenjujejo kot travmatične, svoje mladiče zavržejo. Ženske o skrbi za dojenčke racionalno dovolj vemo, da svojih dojenčkov po travmatičnem porodu ne zavržemo, je pa – kot sem omenila prej – potrebnega mnogo več zavestnega truda.

Po čem prepoznamo posttravmatsko stresno motnjo (PTSM)?

Na splošno posttravmatsko stresno motnjo prepoznamo kot odgovor telesa na nevzdržno situacijo, ki jo je človek bil prisiljen nekako preživeti, najpogosteje v obliki vsiljivih spominov, telesnih simptomov, tesnobe, težav s spanjem, globoke žalosti, hude razdražljivosti in globokih občutkov sramu. Ni nujno, da so prisotni vsi simptomi in tudi niso vsi izraženi v isti meri. 

Je v primeru porodne travme PTSM kako drugače izražen?

Pri posttravmatski stresni motnji kot posledici porodne izkušnje gre pogosto za vsiljive spomine, telesne simptome, težave s spolnostjo ter hudo žalostjo, razdražljivostjo in sramom. Zelo pogosto se na primer ženske, ki so imele carski rez – ki ni nujno sam po sebi travmatičen, saj je vse odvisno od tega, kako ga osebje spelje! – spopadajo z velikimi občutki sramu, da svojega otroka niso dejansko rodile. Mnoge, ki so doživele urgentni carski rez z na hitro narejeno splošno anestezijo, s sramom priznavajo neracionalni strah, ali je njihov otrok res njihov, ker niso videle, da so ga rodile. Zelo pogosto na porodniškem dopustu čutijo nepojasnjene valove žalosti, obupa in jeze. Zelo velik trigger je – kot pri vsaki travmi – obletnica, ki pa v primeru porodne travme sovpada z otrokovim rojstnim dnem. Veliko žensk ob veselem slavju, ki ga je ob otroškem rojstnem dnevu povsod zadosti, bije svojo notranjo bitko s podoživljanjem poroda, bodisi v obliki flashbackov podob vsega, kar se je zgodilo ali pa čustev, ki so jih ob tem doživele.

In najpogostejši odzivi ...

Najpogosteje ljudje obmolknejo, nekateri zamahnejo z roko, najhuje pa je, ko si ženske med seboj začenjajo zbijati težo izkušnje, češ nimaš pojma, kaj je to težek porod, kaj šele sem doživela jaz ali pa kakšna druga znanka. Res je zgodb veliko in različne so si. Vendar pa se trpljenja ne da primerjati. Vsaka od zgodb porodne travme je pretresljiva po svoje. 

Kdaj vemo, da moramo poiskati pomoč terapevta? 

Ena najpogostejših misli, s katerimi se ženske ukvarjajo, ko čutijo, da bi bilo dobro poiskati pomoč terapevtke, je vprašanje, ali je res bilo dovolj hudo, da je izkušnja zrela za obravnavo. Kot anekdoto lahko povem, da so do zdaj vse ženske, ki so obiskovale našo skupino za predelovanje porodne izkušnje, povedale, da so se pred prvim srečanjem spraševale, ali je res bilo tako hudo in ali slučajno ne pretiravajo. Čisto vse! Na koncu seveda nobena ni bila prisotna po nepotrebnem in tudi nobeni ni bilo žal, da se je udeležila, pa vendar ta domala univerzalna izkušnja pove veliko o tem, kako kot družba koncipiramo trpljenje, zlasti pa trpljenje ženske med porodom. 

Pri odločitvi, da poiščemo pomoč terapevta, ni pomembno vprašanje, kako hudo je bilo ali kaj se je točno zgodilo. Ključni podatek je, ali ženska sama pri sebi čuti, da bi o svoji porodni izkušnji rada govorila. To je dovolj. Vsaki ženski, ki čuti, da bi o svoji porodni izkušnji rada govorila ob terapevtki, bi to moralo pripadati. Vsakega otroka namreč ženska rodi samo enkrat in ta edinstvena izkušnja ostane z njo vse življenje, ne glede na to, koliko otrok ima.

Kaj takrat ženske potrebujejo? Podporo bližnjih? Pomoč skupine? Predelovanje travme s terapevtom?

Najbolj pošten odgovor je, da ima vsaka ženska pravico začutiti, kaj bi ji lahko pomagalo, in to prejeti. Osebno zelo nerada prevzemam vlogo tistega, ki predpisuje, kaj bi ljudje morali početi, ker svoje življenje in sebe najbolje pozna vsak sam. 

Strokovno gledano je najboljše travmo predelovati ob sočloveku, ker so naši možgani socialni organ, kar pomeni, da za blagodejni razvoj potrebujemo soljudi. Prednost individualne obravnave je, da je ves prostor terapevtske ure namenjen samo nam. Vendar pa si na nek način še vedno sam s svojo izkušnjo in tam je samo en človek, ki te skuša razumeti. Čisto drugače je, če je tam še več oči, ki že brez besed točno vedo, o čem govori tvoja žalost. Ko je tam skupina žensk, ki jih terapevtka poveže in združi njihovo moč, se lahko zgodi nekaj zares čarobnega, kar celi, vendar pa je v skupinskem okolju pozornost razdeljena med vse vključene, kar je za nekoga lahko minus.

Vendar pa nas ravno ta skupna izkušnja skupnosti lahko zaceli na neponovljiv način. Tukaj vidim tudi veliko prednost skupinske obravnave pred individualno. Odkar izvajam predelovanje porodne travme v skupinski obliki, opažam mnogo boljše rezultate. Nihče drug ne more podpreti žensko, ki je doživela porodno travmo, v tolikšni globini kot skupnost žensk, ki jo je prav tako izkusila. 

Kako se lahko po tako slabi izkušnji čustveno pripravimo na naslednji porod?

Ključni sta dve stvari: temeljita predelava predhodne izkušnje in zelo dobra priprava na porod.

Kot sem že povedala, vsakega otroka rodimo samo enkrat. Pričakovanje, da lahko naslednji porod spremeni izkušnjo prejšnjega, se pogosto izkaže kot netočno. Gre za ločeni zgodbi, ki ju lahko kvečjemu poveže modrost, ki jo izluščimo iz težke izkušnje. Največ, kar lahko težka porodna izkušnja naredi, je to, da nas nauči, česa si ne želimo. To pri načrtovanju naslednjega poroda lahko pomembno vpliva na našo izbiro porodnega okolja in podpornega osebja. 

Pri sami pripravi na porod opažam, da je dobro, če je priprava individualna in da par osebno preizkusi več ljudi, preden začuti, kdo bi dejansko bil pravi za njiju. Potrebujeta namreč nekoga, ki ju bo pogumno, a trezno, peljal skozi faze porodnega načrta ter analizo, kje točno in s kom je porodni načrt, kot ga čutita bodoča starša, možno realno izpeljati.