"V trenutku, ko rodiš, je vse poplačano. Si vedela, da lahko koga tako zelo ljubiš? Ljubezen, ki jo boš začutila ob njem, bo božanska." Vsi ti stavki, ki jih pogosto slišimo od bližnjih, se sicer slišijo čudovito, a za mnoge matere je doživetje prihoda otroka povsem nasprotno. Pomembno je poudariti, da je povsem normalno in zelo razumljivo, če vzpostavljanje stika in navezovanje trajata več časa.

"Ko sem po dveh letih truda končno zanosila, sva z možem nestrpno pričakovala prihod najinega malega bitjeca. Tako zelo sva se ga veselila! Prijateljice, ki so spremljale to pričakovanje, so mi vedno znova zagotavljale, da bom najboljša in najsrečnejša mama na svetu. Da takšne ljubezni še nisem nikoli izkusila. Meseci so tekli in končno je prišel dan, do katerega sem dobesedno odštevala vso nosečnost. A ko je prišel trenutek rojstva in sem dobila moje dete v naročje, se je zgodil en velik NIČ. Nikakor se nisem mogla povezati s svojim otrokom, zdel se mi je tuj, kot da sploh ne bi bil moj. Bila sem žalostna, razočarana, prestrašena, ali bom sploh lahko razvila do njega čustva, kot sem jih gojila v nosečnosti. Zdaj pa jih ni bilo več nikjer ... V meni se je začela porajati misel, da sem slaba mama in da je to, kar čutim nedopustno." Urška, 30 let.

Poudarjanje nenadne ljubezni povzroča velik pritisk na matere

Idejo, da se čisto vsaka novopečena mati zaljubi v svojega otroka v trenutku, ko ga prvič zagleda, najdemo v številnih filmih, knjigah, oglasih, marketinških kampanjah ... Nosečnice so tako bombardirane s sporočili, da se bo ob rojstvu zgodil magičen trenutek neverjetnega navala sreče in veselja v vseh presežkih. Toda ali res vse matere doživijo ta občutek ljubezni na prvi pogled? Mogoče, mogoče pa tudi ne. In s tem ni čisto nič narobe. Veliko je mater, ki po rojstvu otroka presenečeno ugotavljajo, da to ni to, kar so pričakovale. Da čutijo, kot da ta otrok ni tisti, s katerim so pletle vez toliko časa, ko je bil še v maternici. Vse to pa običajno prebudi številna čustva in občutja, kot so zmedenost, razočaranje, strah, krivda, pa tudi vprašanja, ali bo kdaj lahko razvila čustva do svojega otroka.

Porod je velik dogodek, ki mu lahko rečemo tudi fizični in čustveni maraton, ki je boleč, za mnoge strašljiv in dobesedno spremeni življenje. Na ciljni črti se združijo fizična izčrpanost, bolečina in veliki čustveni preobrati, kar je posledica tega, da ste porodili na svet novo življenje, za katerega ste v celoti odgovorni. Ko se vse to sestavi, lahko prebudi težja občutja. Če svojega otroka ne morete vzljubiti takoj, to ne pomeni, da ste slaba mama – pomeni, da ste pogumna ženska, ki potrebuje nekaj časa, da se prilagodi vsem velikim spremembam, ki so se zgodile.

Čeprav so ženske z vseh strani zasute s sporočili, kako naj bi se počutile ob rojstvu otroka in kasneje, je resnica ta, da je vsaka od nas edinstvena oseba s svojo zgodovino življenjskih izkušenj, svojimi potrebami in željami in prav takšno izkušnjo rojstva. Vse, kar čutimo, je prav. In vse, kar čutimo, je samo začasno. Občutki, ki spremljajo poporodno obdobje, se pogosto spreminjajo iz ure v uro, iz dneva v dan in iz tedna v teden, zato sta v tem obdobju pomembna potrpežljivost in sočutje do sebe. Povsem normalno je, če se vez ne zgodi takoj. Zagotovo pa se zgodi. Dejanska časovnica je drugačna za vsako mamo in otroka, zato tukaj ni posebne formule, ki bi določala, kdaj se bo zgodilo. Vseeno pa si v tem obdobju lahko pomagamo z različnimi načini, ki spodbujajo krepitev vezi.

Veliko stika koža na kožo: Temu pravimo tudi kengurujčkanje in ima dokazane koristi za mamo in otroka, vključno z nižjo ravnjo stresnih hormonov in večjo povezanostjo. To je videti tako, da otrok (slečen do pleničk) leži na golih prsih matere. Čas po dojenju je za tovrstno povezovanje več kot primeren. Telesna bližina pripomore k večji usklajenosti in spodbudi občutke naklonjenosti ter predanosti.

Vzpostavljanje očesnega stika: Dojenčkov vid je na začetku še zelo neizostren, a kljub temu tudi v prvih tednih življenja radi gledajo ljudi od blizu. Povezovanje lahko spodbujamo tudi tako, da imamo otroka v naročju in zadržujemo očesni stik. Nekateri raziskovalci verjamejo, da lahko to sinhronizira materine in otrokove možganske valove in kasneje pozitivno vpliva na komunikacijske in učne sposobnosti.

Razvijanje posebne rutine: Zelo dragoceno je razviti navado, ki je edinstvena za odnos z otrokom. To je lahko prepevanje določene pesmice med previjanjem, sedenje na posebnem stolu med dojenjem ...

Posebne fraze: Včasih pomaga, če imamo pripravljene fraze, na katere se lahko opremo, ko prijatelji in družina sprašujejo o odnosu z otrokom ali ko začnemo dvomiti vase. Ena takšnih je "Trenutno se še spoznavamo in privajamo drug na drugega". Pomembno je, da se ne obsojamo, če še ne čutimo tako, kot smo si želeli in mislili, da bo. Večkrat se lahko opomnimo, da vsak odnos zahteva svoj čas in odnos med materjo in otrokom ni nič drugačen.

Pogovor z osebo, ki bo razumela: Če se zaradi takšnih občutij počutimo slabo ali se neprijetni občutki celo krepijo, je pomembno poiskati podporo pri osebi, ki pozna čustveni svet mamic in procese v poporodnem obdobju. Gre za prehodno obdobje, ki ga doživi veliko mamic.

Vir: VeryWellMind /Parents