Kakšne težave s spanjem ima lahko otrok?

Po mednarodni klasifikaciji imamo več kot 80 različnih motenj spanja. Najpogostejša je nespečnost, pri otrocih še posebej vedenjska nespečnost. Ta ima dve obliki.

Ena je, da se dojenčki in malčki ne naučijo, kako zaspati samostojno. Tu so pomembne tako imenovane povezave s spanjem. Mi vsi ponoči namreč spimo v ciklusih. Po vsakem ciklusu se prebudimo in gremo v naslednji ciklus spanja. In če otrok ni navajen, da zaspi sam, se bo čisto zbudil in poklical starše, da mu pomagajo pri ponovnem uspavanju. Otroka je treba že v prvem letu naučiti, da se zna z ninico uspavati sam.

Malo starejši otroci, tam od drugega do četrtega leta, pa pričnejo zvečer testirati meje. Govorimo o tako imenovani nespečnosti zaradi pomanjkanja časovnih omejitev za spanje. Malčki na ta način poskušajo odmikati čas večernega uspavanja. Pa je treba še enkrat lulati, še enkrat piti vodo in prebrati še eno pravljico ... Velikokrat gre tudi za kombinacijo obeh vzrokov.

Potem pa se nespečnost kot pri odraslih lahko pojavi tudi zaradi slabe higiene spanja, zaradi kroničnih obolenj, pogosto so nespečni otroci z motnjami v razvoju, avtistični otroci, otroci z motnjami pozornosti ...

Napake, ki jih počnete ob uspavanju

Kako pa je z otroki, ki so dovolj stari, da že hodijo v šolo?

Pri njih so pogoste motnje dihanja v spanju, predvsem gre za obstrukcijske motnje dihanja zaradi povečane žrelnice, povečanih mandljev ... V tem starostnem obdobju se pojavijo tudi parasomnije. To so lahko nepopolna prebujanja iz globokega spanja. Recimo zbujanje z zmedenostjo, nočni strahovi in tudi hoja v spanju. V tem starostnem obdobju se to pojavi, ker je v tem času delež globokega spanja največji. Običajno gre tudi za družinsko nagnjenost k tovrstni parasomniji. Kot bi želelo nekaj možgane zbuditi ob napačnem času – ko globoko spijo. Nek notranji ali zunanji dražljaj. Posledica je, da otrok ostane nekje vmes. Videti je zbujen, vendar ni v celoti zbujen. Pomembno je razumeti, da se teh dogodkov otroci zjutraj ne spomnijo, ker se dogajajo v globokem spanju.

So pa nočni strahovi nekaj drugega kot nočne more?

Nočne more so druga vrsta parasomnije, ki se pojavljajo v REM fazi spanja. Nočne more ima vsaj enkrat v življenju približno tri četrtine otrok. To je tisto, ko se zbudijo – po navadi v zgodnjih jutranjih urah – ker se jim je nekaj neprijetnega sanjalo. Ti otroci so povsem zbujeni, so prestrašeni in potrebujejo tolažbo in pomiritev. Pri nočnih strahovih pa lahko otroci kričijo, so vznemirjeni z odprtimi očmi, vendar niso povsem prebujeni. V tem primeru je pomembno, da jih ne poskušamo prebujati, ampak jih le pospremimo nazaj v posteljo, če so jo med dogodkom zapustili.

Kakšna je primerna higiena spanja?

Otrok mora biti primerno oblečen, da mu ni pretoplo. Spati mora v prostoru, kjer ni prehrupno in pretoplo. Pomembno je, da spi v temi, saj svetloba zvečer lahko zavre izločanje hormona spanja melatonina. Potem že pri dojenčkih staršem svetujemo, da otroku poudarijo razliko med dnevom in nočjo. Otrok se ne rodi z razvitim cirkadianim ritmom, ampak mu moramo pomagati, da ga čimprej vzpostavi. To pomeni, da se ponoči z njim ne družimo, ga ne ogovarjamo, nočna hranjenja naj bodo čimbolj mirna, tiha. Če ni nujno, ga ne previjamo. Čim prej naj otrok razume, da se noč razlikuje od dneva.

V kasnejši starosti je za spanje neprimerno, da imajo otroci v sobi različne vrste elektronskih naprav, od televizorja do računalnika, tablice, telefona ... Te stvari ne sodijo v spalnico, kar velja tudi za odrasle.

Zelo pomembno je, da je otrok izpostavljen svetlobi dopoldne, ker ga bo to prebudilo in tudi povzročilo, da se bo zvečer prej začel izločati hormon spanja. Čez dan naj bo dovolj zunaj in fizično aktiven, a ne tudi neposredno pred spanjem. Pazimo tudi, kakšno hrano in pijačo otrok uživa pred spanjem, saj lahko poživila vsebuje tudi kakšen ledeni čaj, coca cola ...

Zakaj se ponoči zbuja?

Kdaj k zdravniku?

Če opazimo pri otroku čez dan znake čezmerne zaspanosti. Otroci nekje od tretjega do šestega leta opustijo dnevno spanje. Če torej vidimo, da gre šolar vsak dan, ko pride po šoli domov, spat, se moramo vprašati, kaj se dogaja. Ali spi premalo ali pa nekaj ni v redu z njegovim spanjem. Se pa včasih ta čezmerna zaspanost v šolskem obdobju kaže drugače kot pri odraslih. Mi bomo zaspali na kakšnem dolgočasnem predavanju ali recimo tudi za volanom. Kar 20 odstotkov nesreč naj bi bilo po ocenah posledica tega, če lahko dodam. A pri majhnem otroku se lahko zaspanost kaže kot hiperaktivnost ali motnja pozornosti.

Naj pa še dodam, da so pri otrocih pogoste tudi motnje gibanja v spanju. To so ritmične motnje, kot je udarjanje z glavo, zibanje, rolanje telesa ... Zvečer, ko zaspijo, in tudi ponoči. Po navadi ti dogodki niso nevarni, se pa večkrat pojavljajo pri otrocih z motnjami v razvoju.

Potem pa je še sindrom nemirnih nog, ki je pri otrocih diagnoziran manjkrat kot pri odraslih. Verjetno zato, ker ga otroci še ne znajo dobro opisati. To je neprijeten občutek v nogah, ki ga odrasli običajno opisujejo kot mravljinčenje, otroci pa večkrat kot bolečine. Simptomi se stopnjujejo preko dneva in izginejo, ko noge razmigamo. Ker so zvečer, ko se želimo umiriti težave najbolj izrazite in moramo zato razmigati noge, zaradi tega težko zaspimo. Pa tudi ponoči se možgani zaradi periodičnih premikov nog lahko prebujajo in zato takšno spanje ni dovolj kvalitetno.