Na glavi je treba najti vsako gnido in jo odstraniti, če se jih želimo dokončno znebiti. In da so uši še vedno težava, vedo v skoraj vsaki šoli in vrtcu. Praktično vsaka družina z majhnimi otroki se slej ko prej bori z njimi ali pa trepeta, da jih njihov otrok ne bi dobil od prijateljev, ki jih že imajo. Zato se je ekipa 24UR Inšpektor lotila te problematike, se pogovarjala s starši, zdravniki, šolniki, predstavniki vrtcev, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje, mikrobiologi ...

Mit, da imajo uši najraje čiste glave, ne drži. Na vsa lasišča gredo, povsod iščejo načine, da bi se hranile z našo krvjo. In čeprav uši lezejo z glave na glavo, je priporočljivo ob pojavu uši v družini preprati vse kape, igrače, avtomobilske sedeže. Prav tako ne drži, da proti ušem pomagajo eterična olja in da jih preganjata lak oziroma barva za lase. In prav tako ni res, da jih prenašajo hišni ljubljenčki in da jih je dandanes čedalje več, ker čedalje bolj potujemo. Res je le, pravi zdravniška stroka, da se vračajo tja, kjer jih ne iztrebijo popolnoma. In dovolj je, da le pri enem otroku v skupini ali učilnici niso uši odpravili dosledno in do zadnje gnide, da se spet razširijo in ima z njimi težave celoten razred v šoli ali skupina v vrtcu.

Ker se šamponov ne predpisuje na zdravniški recept, zdravstveni domovi ne beležijo, koliko je ušivosti med otroki. In ravno zato, ker se šamponov ne da dobiti na recept, je kupovanje sredstev za preganjanje uši za marsikoga z nizkimi dohodki predrago. V šolah skušajo zato socialno ogroženim družinam pomagati tako, da jim delijo brezplačne vzorčke, ki jih pri njih puščajo farmacevtska podjetja. Vse z namenom, da bi pojav ušivosti zajezili.

Učitelji se še dobro spominjajo časov, ko so lahko v šolah in vrtcih otrokom pregledovali glave in jim lase povezovali v rute, če so pri njih našli uši. Danes se bojijo staršev, ki povzdigujejo glas, da se ne sme posegati v otrokovo intimo in ga na tak način označevati,  če se pri njem najde te male parazite. A eno drži - zakona, ki bi učiteljem prepovedoval pregledovanje glav, v resnici sploh ni. Nekateri zdravniki zato menijo, da bi se moralo učiteljem dovoliti pregledovati lasišča, češ da bi se s tem problem ušivosti drastično zajezilo. 

Da bi se jih znebili, bi morali starši gliste - podančice, ki jih je po podatkih NIJZ v Sloveniji celo vedno več, in uši res dosledno odstranjevati. In vsakič opozoriti šolo ali vrtec, da jih njihov otrok ima. Ker to pomeni, da jih ima skoraj gotovo še kakšen od otrok v skupini ali razredu, pa tega ne ve in jih zato prenaša med druge vrstnike. Država bi se morala resneje lotiti problema, da bi zdravniki imeli enotna merila ob pojavu glist ali uši, nekateri namreč predpisujejo bolniške, da se otroka razglisti in povsem očisti uši, drugi pa ne. In tudi predpisovanje tablet proti glistam trenutno zdravniki opravljajo zelo različno - nekateri predpišejo vsej družini, drugi le otroku. Prav tako pa bi se morali zamisliti nad naravnost bizarnim dejstvom, da lahko vzgojiteljice otrokom v vrtcih pomagajo pri brisanju ritk na straniščih, ne morejo pa brez eksplicitnega soglasja staršev pogledati otrokovo lasišče, ali so na njem uši.

Vse o podančicah in ušeh, dveh nadlogah, ki starše, učitelje in vzgojitelje včasih zaradi trdovratnosti in neprestanega kroženja težave spravljajo v obup.