Koncept "zračenja" dojenčkov oziroma izpostavljanje dojenčkov svežemu zunanjemu zraku zaradi zdravstvenih koristi se je začel že pred izumom otroške kletke. Najprej je bil opisan v knjigi The Care and Feeding of Children, ki jo je leta 1894 napisal dr. Luther Emmett Holt, priznani ameriški pediater. V svoji knjigi je izpostavil pomen svežega zraka za zdravje dojenčkov in trdil, da je ta enako pomemben za njihov razvoj in zdravje kot pravilna prehrana. Verjel je, da izpostavljanje svežemu zraku izboljša apetit dojenčkov, pomaga pri prebavi in spodbuja rdeča lička, znak dobrega zdravja. Verjel je tudi, da bi utrjevanje dojenčkov z izpostavljanjem elementom – predvsem hladnemu zraku in hladnim kopelim – naredilo dojenčke bolj odporne na običajne bolezni, kot so prehladi.

Do začetka 20. stoletja se je to prepričanje o zdravstvenih koristih svežega zraka razvilo v bolj ekstremne prakse. V domovih z omejenim zunanjim prostorom – še posebej v mestnih okoljih, kjer so bile stanovanjske enote tesne in brez dvorišč – so starši začeli sprejemati bolj drastične ukrepe, da bi zagotovili, da so njihovi dojenčki dovolj na zraku.

Leta 1922 je Emma Read iz Washingtona vložila prvi komercialni patent za otroško kletko. Kletke, običajno narejene iz ograje, ki je ponavadi namenjena kokošim, in kovinske konstrukcije, so bile zasnovane tako, da so jih obešali zunaj stanovanjskih oken. Tako so dojenčkom zagotovili varno mesto za "vdihavanje svežega zraka", medtem ko so viseli več metrov nad tlemi. 

Čeprav se danes zdi ideja o obešanju dojenčkov iz oken v kletkah absurdna, takrat ni bila brez svojih podpornikov. Med njimi je bila tudi ena izmed najbolj znanih osebnosti tistega časa, Eleanor Roosevelt, nekdanja prva dama Združenih držav Amerike. Rooseveltova, ki je priznala, da ni vedela "absolutno ničesar o ravnanju ali hranjenju dojenčkov", je bila tako navdušena nad idejo o zračenju svoje novorojenke hčerke Anne, da je kupila otroško kletko in jo obesila iz okna svojega stanovanja v New Yorku. Anno je dala v kletko med njenimi popoldanskimi počitki, saj je verjela, da je to najboljši način, da ji zagotovi svež zrak. Vendar pa ta praksa ni ostala neopažena. Zaskrbljen sosed, šokiran ob pogledu na dojenčka, ki je visel zunaj v kovinski kletki, je zagrozil, da bo Rooseveltovo prijavil oblastem, kar jo je prisililo, da je opustila to prakso.

Kljub občasnim škandalom so otroške kletke postale vse bolj priljubljene, še posebej med stanovalci mest, kot sta New York in London, kjer so bili prostori na prostem omejeni. V 30. letih 20. stoletja so postale običajen način, da so starši zagotovili, da so njihovi dojenčki izpostavljeni svežemu zraku, četudi je to pomenilo, da so jih obesili zunaj v kletki. Pravzaprav so otroške kletke postale pogost prizor v urbanih območjih. Oglasni prostor v revijah in časopisih je prodajal otroške kletke kot nujno potreben izdelek za starše, ki so skrbeli za zdravje svojih otrok. Kletke so bile tržene kot varne in potrebne za dobrobit dojenčkov, obljubljale so, da bodo otrokom omogočile dostop do svežega zraka brez potrebe po zapuščanju stanovanja.

Ko je 20. stoletje napredovalo, so se povečevali tudi pomisleki glede varnosti otrok. Do poznih 40. in zgodnjih 50. let prejšnjega stoletja je priljubljenost otroške kletke začela upadati, predvsem zaradi naraščajoče skrbi za dobrobit otrok in morebitne nevarnosti, ki so jo predstavljale te kletke. Vprašanja o varnosti takšne prakse so postala vse glasnejša, zlasti ker so postale očitne nevarnosti, kot so padci dojenčkov ali morebitne okvare kletk. Ideja o obešanju dojenčkov v kletkah iz oken je tako začela veljati za nenavadno in nevarno, kar je privedlo do opustitve te prakse.

Vir: rarehistoricalphotos