Bežanje kot klic na pomoč

Otrok v obdobju pubertete doživlja hiter in intenziven prehod v odraslost. Hormoni delajo svoje, pojavljajo se prve ljubezenske preizkušnje in iskanje svojega mesta v družbi. To obdobje spada med ene najtežjih v obdobju odraščanja, saj je naenkrat treba najti svoj prostor pod soncem. 

Če najstnik živi v urejenem družinskem okolju, kjer se spodbuja pogovore, kjer je slišan in razumljen, bo veliko lažje prešel tudi skozi težje faze. Če pa je okolje, kjer živi, neurejeno in se spopada s težjimi življenjskimi dogodki, bo morda posegel po dejanjih, s katerimi bo skušal na različne načine zbežati in se distancirati od težkega položaja – eden takšnih je tudi bežanje od doma. 

Najstnik ima več razlogov za beg – to so lahko strah pred posledicami nepremišljenih dejanj, težave doma (nasilje, zasvojenost staršev ...), uporništvo ter dokazovanje moči, močan vpliv slabe družbe, zloraba prepovedanih drog. Včasih pa je razlog za pobeg tudi del idealiziranja samostojnosti – pobeg tako doživljajo kot neke vrste pustolovščino ali ključ do svobode, v smislu: "Nihče mi ne bo ukazoval, kaj na storim."

A če pogledamo globlje, je v večini primerov beg od doma neke vrste klic na pomoč. Najstnik ne zmore, ne zna ali noče ubesediti svoje stiske na konstruktiven način, morda niti nima zaupanja do staršev. Tako postane beg od doma zelo jasno in očitno dejanje, ki zagotovo vzbudi pozornost staršev in najbližjih. Najstnik s tem sporoča: "Tukaj sem. Me vidite/slišite?"

Preberite še: Najstnik na razpotju odraslosti

Razlikujemo epizodične in kronične pobege od doma

Pri epizodičnem bežanju od doma gre za strah pred neodobravanjem staršev, izogibanje posledicam, ponižanju ali sramoti. Najstnik tovrstne oblike bega ne uporablja kot način razreševanja težav in ne kot dejanje manipulacije. Običajno gre za enkratno dejanje, za katero se odloči zaradi težje stiske. Konkretni primeri so denimo neželena nosečnost pri dekletih, težja kazen v šoli, nesreče.

Kot že sama beseda pove, gre pri kroničnem bežanju za dolgotrajno in stalno obliko poskusov reševanja težav. Najstnik uporablja beg kot sredstvo manipulacije in igro moči. Takšni najstniki radi zagrozijo svojim staršem: "Če mi ne boste pustili tega, bom zbežal." 

Ker je starše upravičeno strah, zelo pogosto takšno ustrahovanje in grožnje učinkujejo, najstnik pa doseže svoje. Skozi čas spozna, da je to izjemno učinkovito sredstvo za pridobitev vsega, kar si želi doseči, ali bolje rečeno izsiliti. To se dogaja zlasti v družinah, kjer ni postavljenih zdravih mej, kjer se oče ne vključuje v vzgojo ali kjer so prisotno nasilje, različne oblike odvisnosti, življenje drug mimo drugega, neurejene razmere ...

Preberite še: Kako ohraniti dober odnos z najstnikom?

Ali obstajajo opozorilni znaki? 

Žal konkretnih znakov, ki bi nakazovali, da najstnik načrtuje pobeg, ni. Seveda pa velja pravilo, da bolj ko boste s svojim otrokom v stiku, lažje vam bo zaupal. Vi najbolje poznate svojega otroka, zato bodite pozorni na morebitno neobičajno vedenje, ki se kaže v nenadnih spremembah razpoloženja, jokavosti ali izpadih besa, nenehnimi prošnjam za denar, morda celo izginjanje predmetov v hiši.

Kako naučiti otroke konstruktivnega reševanja težav?

Z otrokom se o morebitnih težavah pogovarjajte zelo konkretno. To pomeni jasno naslovitev težave. "Kje se pojavljajo težave? Kaj se ti trenutno dogaja v življenju? Imaš kakšen problem? Kar z besedo na dan." Ko in če najstnik izrazi problem, ga spodbudite: "Hm, kako misliš, da bi se najlažje lotil tega problema? Lahko se ga lotimo skupaj, če potrebuješ pomoč." Spodbujajte otroka k samostojnosti, a vedno dajte vedeti, da ima za podporo oba. Ko se stvar razreši, ne pozabite na pohvalo. "Všeč mi je bilo, kako si se lotil tega. Bravo! To je bilo zelo pogumno, ponosni smo nate." Na ta način otrok oblikuje zavedanje, da je zmožen reševati težave samostojno, kar dvigne njegovo samozavest.

Z otrokom vedno ohranjajte stik, tudi če se v obdobju najstništva oddalji od vas. Naj otrok ve, da se lahko v primeru kakršnih koli težav vedno obrne na vas. To se morda zdi z vidika starša nekaj povsem samoumevnega, a z vidika otroka ni povsem tako. Večkrat mu povejte, da vam lahko zaupa. "Saj veš, da sem vedno tu, če potrebuješ nasvet, kajne?" in "Kako si? Je vse v redu v šoli? Potrebuješ pomoč?" Na ta način mu boste dali občutek, da ni sam, zato se bo lažje odprl in zaupal v primeru stiske.

Kaj pa če vam najstnik grozi z pobegi?

Grožnja je samo način, s katerim želi nekaj doseči. Če bo začutil vaš strah, bo spoznal, da grožnje delujejo in da z njimi z lahkoto doseže končen rezultat. Zato mu jasno povejte, da takšno ravnanje v vaši hiši nikakor ni sprejemljivo. "Pobeg ne bo rešil ničesar, niti z njim ne boš dosegel želelnega. Ne morem te ustaviti, če želiš pobegniti, a zavedaj se, da lahko naletiš na nevarnost. Naju pa ne bo tam, da bi te zaščitila." Postavite jasne meje in vztrajajte pri njih. Seveda pa bodita pri tem vključena oba s partnerjem, saj otrok vedno potrebuje oba starša, zlasti v obdobju, ko potrebuje konkretne usmeritve. 

Preberite še: Znaki, da je najstnik v stiski