ADHD je nevrološka motnja pozornosti in hiperaktivnosti, ki posega na vsa področja življenja. Vpliva na otrokovo vedenje, učenje in vključevanje v šolsko okolje. Otroci z ADHD so pogosto živahni in energični, težje se zberejo, so spontani brez zavor in se včasih prenagljeno odzovejo. Zato se v šolskih klopeh skupaj z učitelji, starši in strokovnimi delavci pogosto soočajo z izzivi.
Učenci z ADHD imajo pogosto težave s koncentracijo in impulzivnostjo. So hiperaktivni, se nenehno gibajo in težko sedijo pri miru. Težko so dlje časa osredotočeni na naloge, težje sledijo pouku in lahko motijo učni proces. Njihova pozornost hitro uide drugam ter imajo lahko težave pri nadzoru čustev in odzivov. Včasih imajo pridružene motnje branja, zlasti značilen je skotopični sindrom.
Težava je, ker lahko v šolah napačno interpretirajo njihovo vedenje in ADHD zamenjajo z razvajenostjo ali slabo vzgojo. Postopki za pridobitev odločb o prilagoditvah so dolgotrajni in lahko trajajo več mesecev ali celo več kot leto dni. Pridobitev spremljevalca za otroka z ADHD je mogoča le v izjemnih primerih, ko je otrokovo vedenje nevarno zanj ali za druge.
A ob ustrezni podpori, razumevanju in prilagoditvah je lahko njihova edinstvenost tudi brez posebne odločbe uvidena kot sposobnost in prednost, so ugotovitve okrogle mize z naslovom "ADHD v učilnici – Izzivi in rešitve". Pomemben posvet, ki naj se sliši daleč, so organizirali Mavrični bojevniki v sklopu projekta AHDH stičišče s predsednikom društva Eternia, društva za pomoč mladim z motnjo pozornosti in hiperaktivnostjo (ADHD) Dejanom Sotirovom na čelu.
Ključno je sodelovanje staršev in šole
Uspešno vključevanje otrok z ADHD je tudi močno odvisno od sodelovanja staršev in šole. Starši igrajo ključno vlogo pri spremljanju otrokovega vedenja doma in sodelovanju s šolo, šole pa morajo po drugi strani graditi odnos zaupanja in prilagoditi učne metode v dobrobit učencem.
Skupni imenovalec uspeha je odnos, je izpostavila pomočnica ravnatelja Osnovne šole Veliki Gaber, specialna pedagoginja in članica komisije za odločbe, mag. Helena Prosen Zupančič. Pojasnila je, da je mogoče veliko narediti že pred pridobitvijo odločbe, na podlagi katere so otroci z ADHD uradno upravičeni do določenih prilagoditev v šoli. "Kup stvari je mogoče narediti pred odločbo. Če že v prvem razredu začutimo, da otrok nekaj potrebuje, in takoj začnemo graditi stik z njim, ni velika težava, če se vmes čaka na odločbo. Morda bomo tako dobro vzpostavili stik, da odločba sploh ne bo potrebna," je poudarila.
Pomembno je, da se vsi zavedajo, da odločba niti ni nujna. Predvsem pa ni rešitev za vse težave, temveč naj služi kot orodje za podporo otroku. Poudarek mora biti na vzpostavitvi odnosa z otrokom, pravočasnem odzivanju na njegove potrebe ter sodelovanju s starši.
Primeri dobrih praks kažejo, da je mogoče
Ključno je, da v šoli prepoznajo ADHD ne kot tegobo, temveč da uvidijo, da je lahko prednost. Le takrat otrok prejme ustrezno podporo in prilagoditve ter razumevanje in sprejemanje. Da je mogoče, kažejo primeri dobrih praks, ki so jih izpostavili sogovorniki za omizjem.
V skandinavskih državah poznajo tako imenovan sistem "buddyja", kjer imajo otroci z ADHD zaupnika, ki podpira učenčevo socialno in čustveno vključevanje ter je pomembna povezava med učenci, šolo in starši. Rešitev je lahko v prilagoditvah pouka; daljši čas za pisanje testov, možnost umika iz učilnice in gibanje med poukom lahko pomagajo učencem bolje, uspešneje in lažje sodelovati. Nekateri otroci imajo lahko pridružene motnje branja in s prepoznavanjem pogostega spremljevalca ADHD – skotopičnega sindroma in z uvedbo preprostih rešitev, na primer obarvanih folij, je lahko učenec dlje in bolje zbran.
Primer dobre prakse v Sloveniji je Osnovna šola Veliki Gaber. Ravnatelj mag. Gregor Udovč s strokovno delavko Andrejo Štrucl razume in širi obzorja. Poudarjata pomen doživljajske pedagogike, kjer otroci veliko časa preživijo v naravi in se učijo tako učne snovi kot tudi spoštljivega odnosa do narave. Inovativna sta tudi pri iskanju novih pedagoških znanj – šola sodeluje v projektu izmenjave učiteljev, kjer gostujoči učitelji za en dan poučujejo na njihovi šoli, medtem ko njihovi učitelji odidejo poučevat drugam. Praksa, ki omogoča izmenjavo dobrih idej in krepitev kakovosti izobraževanja, naj se prenese povsod, pozivajo sogovorniki.
ADHD je treba gledati kot prednost in ne kot pomanjkljivost
Ena ključnih ugotovitev posveta, na katerem so bili med glavnimi sogovorniki tudi ravnateljica Osnovne šole Grm Zdenka Mahnič, strokovna delavka Kmetijske šole Grm Irena Avsenik in spremljevalec otroka z ADHD na osnovni šoli Luka Grilc ter so se ga udeležili številni pomembni strokovnjaki s področja šolstva, starši in predstavniki društev, je bila: "ADHD ni motnja, temveč je edinstvena priložnost. Le videti jo je treba znati."
Otroci z ADHD so lahko neverjetno ustvarjalni, polni energije, inovativni. Svet vidijo drugače in lahko izjemno blestijo. Pomembno je, da jih šola, družina in okolica ne omejujejo, temveč da podpirajo njihov razvoj, talente, zmožnosti.
Predvsem pa ADHD ni razvajenost, niti pomanjkljivost. Res je izziv, ki pa lahko postane odličnost, če razumemo in znamo podpreti. Šola ni inštitucija, temveč so ljudje – učitelji, ravnatelji, strokovni sodelavci ter morebitni spremljevalci skupaj s starši. Oni in njihov odnos so ključ za oblikovanje okolja, v katerem bodo vsi otroci, tudi z ADHD, lahko uspevali in blesteli.
Da bi prepoznali mejo med ADHD in razvajenostjo, pa moramo najprej razumeti sebe, da bomo lahko razumeli in verjeli v otroka. V sebi moramo najti srčnost in sprejemanje, da bi lahko odkrili vrline v vseh drugih. Tudi če so zelo drugačni. Le tako bomo skupaj ustvarili prostor, kjer bodo vsi otroci in ljudje lahko razvijali svoj polni potencial in bogatili svet.
