Nekateri otroci se bojijo živali, teme, vetra, grmenja, globoke vode, višine, tega, da bi jih zapustili starši... Strahov, takšnih in drugačnih, je, skratka, veliko. Pa saj se vsi včasih počutimo nelagodno, malo smo prestrašeni, torej je "zdrav" strah načeloma nekaj povsem običajnega. Če seveda ne preraste v bolezensko stanje, ki človeka dobesedno ohromi in mu onemogoča normalno življenje. Strokovnjaki zato svetujejo, da moramo svojega otroka dobro opazovati, saj lahko nedolžen strah pred nečim preraste v fobijo. Takrat pa je treba poiskati strokovno pomoč.

Nekateri otroci se bojijo, da bi jih starši zapustili. V takih primerih se staršev oklepajo bolj, kot je za malčke običajno. Ta bojazen se običajno pojavi do 10. ali 11. leta starosti. Pri takšnih otrocih lahko opazimo, da želijo imeti starša vedno na očeh. Zato jima sledijo povsod po stanovanju, se bojijo sami spati ali celo iti v šolo.

Nekateri se bojijo vsega, drugi le ljudi

Otroci se včasih bojijo vsega in to brez razloga. Takšen strah se lahko, na primer, pokaže kot strah pred nevihtami, ki je tako močan, da celo ob sončnih dnevih otrok ne upa iz hiše. Nekatere, na primer, vedno skrbi, da bodo nekam zamudili, ali da morajo biti v šoli vedno najboljši. Na strahove se njihovo telo odziva s fizičnimi bolečinami: boli jih želodec, glava, tudi duši jih nemalokrat.

Strah ali fobija pred družbo se lahko pojavi v osnovni šoli ali najstniških letih. Pogosto pri takšnih otrocih menimo, da so le preveč sramežljivi. Vendar pa otroci, ki trpijo zaradi te fobije, postanejo skoraj ohromljeni, ko se morajo s kom pogovarjati. Zato se izogibajo druženju in če je le mogoče tudi nastopom pred sošolci. Včasih pa se pri teh otrocih pojavijo tudi telesni simptomi, kot sta potenje in vrtoglavica.

„Zdravljenje s strahom“

Raziskave so pokazale, da je najboljši način za premagovanje strahu soočenje z njim. Strah pred vsem, od pajkov in grozljivih spak, do družabnih dogodkov in tega, da bi jih zapustili starši, je do neke mere običajen pri otrocih in odraslih. Vendar pa lahko postane nevarno, ko začne strah vplivati na našo zmožnost, da živimo normalno.

Običajno zdravljenje takih stanj imenujemo kognitivna vedenjska terapija, ki se uporablja tudi pri nas. Pri tej terapiji se morajo otroci soočiti s svojimi strahovi, se naučiti metod sproščanja in znati preusmeriti misli s stvari, ki jim vzbujajo grozo, na kaj bolj pozitivnega. Otrokom, ki se bojijo ljudi, lahko pomaga že to, da pokličejo nekaj prijateljev za druženje. Tistim, ki se bojijo, da bi jih zapustila starša, pa to, da nekaj časa v sobi preživijo sami, brez njiju.

Kaj svetujejo priročniki?

„Otroke pripravimo, da se soočijo s svojim strahom in jih naučimo metod za obvladovanje tesnobe. Vendar pa raziskave niso dovolj daleč, da bi pokazale, na kateri element bi se morali osredotočiti pri zdravljenju,“ pravi raziskovalec Stephen Whiteside.

S sodelavci je izvedel raziskavo pri 44 otrocih, starih od štiri do osemnajst let. Svoje metode terapije so primerjali s tistimi, opisanimi v priročnikih za zdravljenje. Glede na priročnike bi morala terapija obsegati 16 obiskov, s strahom pa bi se otroci morali soočiti po 10. obisku. Whiteside in sodelavci so opazili izboljšanje po povprečno devetih obiskih, s strahovi pa so otroke začeli soočati približno pri tretjem obisku.

S strahom se moramo soočiti!

Ko so se otroci naučili soočiti se s strahom, so lahko tudi bolj polno zaživeli. Lahko so počeli bolj 'otroške' stvari, pri čemer jih je prej oviral strah. Vendar so raziskovalci opazili, da bolj kot so se otroci osredotočali na druge metode obvladovanja tesnobe, kot so sproščanje ali preusmerjanje misli, manj je bilo pri njih izboljšanja.

Če vas torej skrbi, da je bojazen ali tesnoba vašega otroka prerasla v fobijo, čim prej ukrepajte. Whiteside pravi takole: "Če so vedno prestrašeni in zaskrbljeni in zato ne morejo početi stvari, ki jih počnejo ostali otroci in če se zaradi tega ne igrajo s prijatelji ali v šoli ne morejo narediti, kar od njih zahtevajo, je čas, da poiščete pomoč. Če so poleg tega še raztreseni in žalostni, pa še toliko prej.“

Veliko družin se nauči prilagoditi življenjski slog otrokom s takšnimi težavami. Vendar pa lahko le-te, če jih ne zdravimo, vodijo v depresijo ali v najstniških letih celo v odvisnost, opozarja dr. John Walkup iz bolnišnice Johns Hopkins.