Ena plus ena je dve

Naravna posledica skupnega življenja dveh je v večini primerov otrok. Toda razlike so, zakaj se dva odločita za skupno življenje – zaradi dvojine ali zato, ker je na poti otrok. Srečen otrok se namreč lahko rodi le človekoma, ki sta zadovoljna s skupnim življenjem, ki sta se za tako obliko odločila zaradi ljubezni. Priznani slovenski psihoterapevt Marijan Košiček piše, da si "samo v tem primeru lahko otroka želita iskreno, iz naravnega razloga, tj. zato, ker se imata rada, ker imata rada vse, kar jima je skupno, in hočeta imeti čim več skupnega."

Pravo nasprotje temu je, da se dva odločita ostati skupaj, ker je na poti otrok. Takšna razmerja so v največkrat že vnaprej obsojena na neuspeh – mnogi odrasli se ne zavedajo, da otrok ne more biti razlog, da se bomo s partnerjem bolj ''vzljubili''. Z otrokom pride več odgovornosti, ustvari se nova vez, ki potrebuje še več pozornosti, odnos pa je treba krepiti in sprejemati kompromise, ki niso vedno v skladu z našimi pričakovanji. In vse to je zelo težko, če že temelji niso močni. Psihologi pravijo, da je takšna odločitev skrajno sebična in da na koncu najbolj trpijo otroci, ki mnogokrat postanejo sredstvo vzajemnega kljubovanja. Takšna starša večkrat tudi ne moreta imeti rada otroka v pravem pomenu besede in ga lahko "dojemata kot bitje, ki ju je prizadelo, četudi nehote, ko jima je vsililo skupno življenje, ki si ga pravzaprav nista želela," še piše Košiček. Ali ni grozno pomisliti, da se na koncu otrok čuti prizadetega in se sprašuje, kaj naj naredi, da se mamica in očka ne bosta prepirala?

Kakšen je uspešen zakon?

Psihoterapevt Marijan Košiček je kot uspešen zakon opredelil tistega, "ki popolnoma zadovoljuje potrebe udeležencev v njem tako v čustvenem smislu kakor tudi v spolnem." Dejstvo je, da srečna zakonca skupaj preživita večino prostega časa: družijo ju podobna zanimanja, pogledi, potrebe. To ne pomeni, da si morata biti podobna – partnerja, ki znata poslušati in se pogovarjati, znata sprejemati kompromise in iskati rešitve, ki so skupno dobre. Dober zakon gradijo harmonija, iskrenost in spoštovanje, kar pa ne izključuje nesporazumov. Ker nič na svetu ni popolno, ne more biti popolna tudi nobena skupnost. Nesporazumi so del odnosa, vendar je pomembno, kako jih rešujemo – ali jih uporabljamo kot ''orožje'' ali kot nekaj konstruktivnega, kar samo okrepi in utrdi vez. V uspešnem zakonu prepiri pomenijo izjeme, ki ne vplivajo na partnerski odnos, prav tako pa v otrokovih očeh ne kvarijo predstave o maminem in očkovem odnosu, še piše Košiček.

Starši, male očke vas nenehno opazujejo!

Morda se zdi neverjetno, a vendar smo starši pod stalnim, tihim nadzorom. Opazujejo nas, kako se vedemo v odnosu – kako se prepiramo, objemamo, pogovarjamo s partnerjem, kako rešujemo težave, se spodbujamo in tolažimo. Vse to je njihovo gradivo za učenje medsebojne vživetosti, enakopravnosti in vzajemnosti. In kar je najbolj pomembno – tako pridobivajo 'znanje', s katerim bodo sami čez nekaj let ustvarjali odnose.
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na