Bila sva čisto običajen par, uživala, hodila ven, delala malo tu, malo tam, res pa je, da sva se dostikrat šalila, da sem noseča, ker sva s tem šokirala prijatelje in opazovala njihov odziv. Oba sva šaljive sorte in na koncu nama tako že nihče ni več verjel. No, da bi pa resno razmišljala o otroku, to pa že ne, kje pa, jaz še vsaj deset let ne. Pa ne zaradi financ, šole, stanovanja, ampak kar tako, želela sva uživati sama in se imeti samo preprosto rada.
In res sva uživala, dooooolgo, vsaj tako sva mislila, da sva sama, ampak bila sem noseča že pet mesecev in nisem vedela.
Mislim, da ni treba poudarjati, da se ni nič opazilo, čutilo, slutilo, tipalo oziroma nisem bila dovolj pozorna na znake. In tako sem šla h ginekologu po zaščito, seveda še vsa nasmejana, tam v čakalnici me je gospa vprašala, po kaj sem prišla in sem rekla, da potrebujem tabletke, v sebi pa sem nosila že od štiri do pet mesecev staro punčko in jaz tepka nisem vedela. Pa reče ginekolog: "Gospa, pa vi ste ja že noseča nekaj mesecev!!!" Čudni pogledi! Jaz pa nazaj: "O, to pa ne, nemogoče (khm), sem naredila dva testa in oba sta negativna in sigurno nisem, prosim samo za tabletke." Pa greva na ultrazvok, je bil pameten, no tukaj pa se potem začne ... vsaj zame. Pred pol minute sem bila še čisto navadno dekle, brez ciljev in nič kaj resna, zdaj pa bom mami, vidim nogice in rokice, bojim se, šok, moj otrok??!!! Sprašujejo me o zadnji menstruaciji, sprašujejo o kilogramih, jaz pa ne vem, ne dojamem, v glavi se mi odvija film, zmeden in prestrašen. Samo sedim in gledam predse, čakam, da dobim stvari in da grem domov ... V čakalnici pa me čaka partner in gleda materinsko knjižico, meni pa začnejo po obrazu liti solze, ne morem se zadržati, tako velikega šoka nisem pričakovala, res ne. Objame me in se nasmeje, pravi, da bo vse ok, da je lepo, boža me, jaz pa jočem in ne morem verjeti, da bo od tega trenutka vse drugače.

Od tu naprej pa je bilo res vse lepo in prav. Moji in njegovi starši so bili zelo veseli. Moja nečakinja Pia je komaj čakala, da rodim in seveda je bilo to kmalu, če pa prej nisem vedela. Torej, ko danes gledam nazaj, sem lahko samo žalostna, ker sem imela tako kratko nosečnost; dobro, da je biba zamujala 12 dni in sem imela res že zelo napet trebuh. Nosečnost je potekala normalno in brez zapletov, seveda, saj nisem delala vika in krika prvih nekaj mesecev .

Porod je bil krasen, čustven, malo smo se hecali, malo sem ubogala in je šlo. Najina Sara se je rodila konec meseca marca in na koncu je bila res že zelo pričakovana od vseh. Bila je zdrava kot riba in še vedno je. Super je, trudimo se in rastemo. Uživam v vlogi mame in nekdo je že vedel, da je prav, da mi je "ušla" v trebušček. Tako se rada spominjam tistih dni, ko sem izvedela, pritisk mi je tako narastel, da so se me spominjali do konca poroda tam v ambulanti, zdaj mi je pa tako hecno. Tako so me tolažili, da bo vse v redu, meni se je zdelo pa tako neresnično. Zdaj vem, da so imeli prav, zdaj sem hvaležna vsak dan, zdaj jo imam in večno bo moja ...

In, zopet povedati prijateljem, da sem noseča, to je bil pa res problem, saj so zopet mislili, da se šaliva ... Hitro so verjeli, saj sem kar naenkrat dobila trebuh in obline in še zdaj pravijo, zakaj si pa skrivala tako dolgo.

To je moja zgodba, ki ima srečen konec, upam, da bo takšnih še več, saj nikoli ne bi mogla biti bolj srečna, kot sem sedaj.