Prižgem luč in stopim v kopalnico. Umijem si roke, jih obrišem v brisačo in se obrnem, da grem ven. Vendar me ustavi odsev v ogledalu. Stopim in se zazrem vanj. Naslonim se na umivalnik in se globoko zazrem v rjave oči. Nasmejem se in se spet zresnim. Spet se nasmejem, tokrat na široko, spet zaprem usta.

Vidim lepo mlado žensko. Bližam se tridesetim, a jih ne čutim. Tudi moja osebnost jih ne. Še vedno sem otrok. Razigrana in s tisoče 'zakajev' v glavi in na jeziku.

Moje rjave oči se iskrijo in so navihane. Lica so rahlo obarvana, otroško rožnata. Všeč so mi moja usta, moj nasmeh. Zobje … niso ravni, ne bleščeče beli in niso popolni, a so moji in moj nasmeh z njimi krasen in samo moj. Lasje so črni in pristriženi v paževsko pričesko. Sprednji lasje strogo ravno postriženi. Pravijo, da zaradi pričeske delujem strogo,vendar le tisti, ki me ne poznajo. Meni je pa tako zelo všeč. Tudi zaradi nje sem posebna. Moja očala, beli okvirji. Čisto nasprotje črnim lasem. A upam si jih nositi, čeprav vem, da me marsikdo pogleda zaradi te kombinacije. A to sem jaz … malo hodeče nasprotje … črni lasje in bela očala, ozek pas in široki boki, trideseta in otročja …

Majica na naramnice odkriva tetovažo na desni roki … trije cvetovi in napis imena moje hčere, bitja, ki sem ga rodila in mi pomeni vse. Tudi tetovaža me dela posebno in na to sem ponosna. Na zgodbo, ki se skriva za sliko in na to, da si upam biti vsaj malo drugačna. Nisem samovšečna, le ponosna sem na to, kar sem postala in le zakaj se ne bi imela rada?

Slišim drobne korake proti kopalnici, s praga se vame zazre razmršena glavica, ki je ravno vstala. Še vsa zaspana, poležana in topla se stisne k meni in mi reče: "Mami, pepa." Zasmejim se in rečem: "Mami je lepa, ampak ti si pa najlepša!"

Brigita Bratkovič Stankić, mama male Biance (2 leti)