Pred 15 leti se je peščica ljudi naveličala mestnega življenja, prodali so svoje imetje in na Kozjanskem v vasi Planinca kupili dve zapuščeni kmetiji. Po vseh teh letih je projekt, kot imenujejo svoje poslanstvo in življenje, dobil pravo obliko. Člani skupnosti so stari od dve do 48 let, vsi se tikajo, točno vedo vsak za svoje opravilo. Vsi odločajo o vsem. Alojzija, ki je nekakšna mati projekta, ne želi biti vodja ali glava družine. V družini ji rečejo le človek dejanj.

Kopica otrok

Otroci so stari od dveh do šest let in so Alojzijini nečaki ter nečakinje. Najstarejši Tim, ki ima 16 let, pa je njen vnuk. Letos je zelo uspešno končal osnovno šolo. Zanimivo je, da se je v šestem razredu osnovne šole uprl sistemu in se odločil, da ne bo več hodil k pouku, temveč bo šolo delal z izpiti. Tako je začel orati ledino, ostal je na Dinastiji in šolo izdeloval z izpiti. V vsem tem času je bil izjemno uspešen in tako zagotovil enak način šolanja tudi mlajšim družinskim članom.

Široka izobrazba

Vsi otroci so tudi odlični šahisti, razen dveletne Tine. Na naše veliko začudenje igrajo tudi šah v troje. Pravijo, da ni to nič nenavadnega in se hudomušno nasmehnejo. Alojzija jim je omogočila izobraževanje tudi na drugih področjih. Tedensko imajo učne ure plesa in glasbene šole. Klavir igrajo vsi, druge instrumente pa po želji. Tim igra še harmoniko in kitaro. Deležni smo bili pravega koncerta, na katerem so male rokice igrale najrazličnejše klasike, od Bacha do Straussa. Prav v času, ko smo jih obiskali, sta se na posestvo pripeljala tudi plesna učitelja, ki jih učita osnovnih korakov dunajskega valčka, fokstrota in drugih plesov. Da ne hodijo v mesto, ni res, vsekakor pa se ga na daleč izogibajo. Dobro vedo, kaj so veliki nakupovalni centri, vendar jih prav nič ne zanimajo.

Vegani

Na Dinastiji Alojzija si vso hrano pridelajo sami. Nekateri člani družine so vegani že več kot 15 let. To pomeni, da ne uživajo ničesar živalskega izvora. In čeprav se na posestvu sprehajajo kokoši, njihovih jajc ne uživajo. Na posestvu imajo še konje, ovce, dve lami, mačke, pse, pave in še bi lahko naštevali. Mleko proizvajajo iz soje, prav tako olje in moko, ki jo meljejo v svojem mlinu. Sladkorja ne uporabljajo, sladkajo si z medom in hruškovim sirupom. Imajo svoj čebelnjak, ki zadostuje njihovim potrebam.

Simona peče tudi slaščice, vendar brez sladkorja in dodatkov. Perejo s pepelom, za intimno uporabo si proizvode prav tako izdelujejo sami, pretežno iz zelišč in bukovega pepela. Alojzija pravi, da jim je tako življenje podaril sam stvarnik in da ga ne bi zamenjali za razkošno življenje v mestu. To pa seveda ne pomeni, da ne potujejo ali da ne vedo, kaj je internet in televizija. Vse to jim je še kako dobro znano, a manj so v stiku z mestom, lepše živijo. Zato se na počitnice odpravijo kam v  naravo. Vedno odprti in nasmejani so pripravljeni sprejeti obiskovalce, jih pogostiti in jim razkazati svoje posestvo.