Mojega hujšanja so že vsi navajeni, najbližjim pa se zdi predvsem zabavno, saj točno vedo, da bom začela v ponedeljek po obilnem zajtrku, končala pa naslednji dan, torej v torek zjutraj. Toliko imam namreč prirojene volje. No, da se razumemo moja telesna teža ni zelo prekomerna, je samo prekomerna, ali kot se je pred leti izrazil zdravnik v nekem mojem izvidu, »gospa je prekomerno rejena,« takrat sem se počutila, kot pujs, ki so ga preveč zredili. Najbolj smešno pa je to, da je bil prav ta zdravnik zavaljen in debel, ne kot pujs ampak kot … no saj veste oče od pujska …

No, takrat sem prvič začela z različnimi dietami, ki pa so se na žalost po nekaj dneh končale. Če pri dieti ni pogodbe, ki bi zagotavljala, da bom v enem tednu imela vsaj pet kilogramov manj, je zame nesprejemljiva. Ob tej izjavi predvsem suhle in  suhci, kar skačejo in mi govorijo, da če sem se trideset let redila, ne morem zdaj v enem tednu shujšati … bla, bla, pa saj to ja vem! Drugače pa sem posebna ženska. Večosebna, saj v meni živita še dve osebi, ena je vitka, druga debela. Med seboj se ne marata in zadnjih deset let mi krojita življenje.

No in kako v naši hiši poteka življenje, kadar se super mama loti nove diete? Prvo pravilo, če ni hrane, ni želje. Nakupim le najbolj nujna živila, kruh, mleko, malenkosti za otroke. Mesa že tako in tako ne jem, tako, da mi je prav vseeno, če jim pripravim tudi mesni obed. Sladkarij ni! Omara, kjer se v času ne-diete najde vse, je takrat popolnoma prazna. Kruh je le polnozrnat, špageti in sladkor so rjavi in ne beli. Marmelada je brez sladkorja. Sokov ni, le nekaj kartonov vode v plastenki.

Otroci jedo v vrtcu in šoli, mož ima kosilo v službi. Zakaj za vraga bi morala komu kuhat in si odpirat krvavečo rano lakote ob vseh vonjavah. No za kaj?

Takole pa je potekala moja zadnja misija hujšanja. Začela sem v ponedeljek, jasno, nov teden, nove zmage.

Prvi dan

Zjutraj spravim vase nekaj sadja in spijem veliko vode. Super mi gre! Ko so proti popoldnevu moji najdražji počasi kapljali domov pa se je začelo. Navajeni so, da se v roku ene do dveh ur, ko smo vsi doma nekaj cmari na štedilniku. Tokrat nič! Mož vpraša, če bova pila vsaj kavo? Seveda, a grenko in brez mleka. Ko se nad kavico pritoži mu odgovorim tako, da ga nežno pobožam po njegovem prevelikem trebuščku, za katerega naj bi bilo krivo pivo. Med tem, ko me grdo gleda si v kavo nasuje sladkorja in mleka … jah pa taka moralna podpora. Srkam tisto zanič grenko kavo in že priletita najmlajši, z željo da bi jedli marelične cmoke. "Ja ljubice moje, nimamo jih, na dieti smo, bosta sadje?" Majhne nožice se odpravijo na nomadsko pot do babice. Čez pol ure prideta nazaj s polno skledo slastnih cmokov posutih z drobtinami. Usedeta se poleg mene in začneta mljaskati. Sedim in ju gledam, najprej se oglasi moja vitka oseba, in mi pravi. »a daj no, enim cmokom se boš pa že uprla«…druga debela oseba, pa pravi, "ah en mali cmoček pa res ne bo škodoval, tak čisto majhen košček, samo za okus, daj, daj« Spet sem med dvema ognjema … ampak zmaga vitka oseba. Premagam željo in grem obešat perilo, samo stran, stran od hrane.

Zvečer

Kolesarjenje sem si privoščila najprej zaradi diete, drugič pa zato, da so otroci lahko brez mojih velikih oči pojedli večerjo. Ko pridem domov je vse čisto in pospravljeno, otroke spravim spat in se pridružim možu v dnevni sobi. Najin pogovor zmoti kruljenje v želodcu, tako je prazen revež. Vsake toliko časa začutim omotico in resno me skrbi za moje zdravje. Uboga reva, saj nisi nič jedla si mislim. Ko se nekako posvetim filmu, ki ga gledava, se zalotim, da tokrat veliko bolj opazim kaj vse ljudje jedo v filmu, vsebina me niti ne zanima toliko, le tiste večerje, pogrnjene mize, sladoledi ... presneto saj v tem filmu pa samo jedo! Še enkrat debelo osebo brcnem v rit in grem spat.

Drugi dan

Spala sem slabo. Kdo pa lahko spi s praznim želodcem? Trdno odločena, da bom današnji dan zmagovalka. Prva preizkušnja je vrtec. Navadno otroke v vrtec pripeljem tako pozno, da imajo malčki že zajtrk. Ko se kobacamo po hodniku mimo vozičkov na katerih je hrana, ki jo potem vzgojiteljice pripeljejo v sobo, se me spet loteva omedlevica. Moja debela »prijateljica« se spet oglasi »Vauuu, kakšne dobrote, ti pa se greš dieto, vsa slabotna, boš še zbolela, kaj bodo pa tvoji otroci počeli z bolni mamico?« pa pride vitka prijateljica »ah daj no, vsaj en dan še zdrži, saj boš zmogla, pojej jabolko.« Presneti babnici, kako krojita moje življenje. Vsa besna oddam otroke in se odpravim do avta, tam se spomnim, da sem moje oči pozabila na vozičkih s hrano. Doma si pripravim sadni zajtrk. Mm kako je dobro, zakopljem se v delo in pozabim na hrano … za dve uri. Mož me kliče iz službe in sprašuje kaj bomo jedli? Ja kaj, solato, kaj mu spet ni jasno. Ves užaljen pove, da si bo kosilo sam pripravil …O gospodič lahko, samo ne v moji kuhinji, kjer bo vse dišalo po tvojih omakah in krompirju. Hitro se znajdem in grem k moji mami na kavico. »Osvajam« jo in hvalim kako diši, ko kuha kosilo. Brez vprašanj se ponudi, da je hrane dovolj še za moje družinske člane. Super, zmagala sem! Kar tam naj se mastijo in redijo, jaz pa bom doma brez vonja po hrani z računalnikom in sadjem.

Zvečer

Lačna gledam moje najdražje, kako se nasmejano igrajo na travi. Vsi so srečni in polni energije. Seveda, če so pa siti in zadovoljni. Kar na živce mi gre njihova sreča. Poberem se v hišo in glodam jabolko. Čez nekaj minut pridrvijo za mano »Mamica, mamica, očka bo spekel palačinke, take z orehi in smetano.« Oh ne, naša kuhinja je do nadaljnjega zaprta. Vonj po palačinkah bi zame pomenil konec, ne diete ampak življenja … je kričalo v moji glavi. Izhod v sili je kolo. Kolesarim pol manj kot včeraj, saj ne morem, če sem tako šibka. Ko se vrnem imamo obiske. Na mizi je voda in nekaj starih in suhih piškotov.

Mož se opravičuje, da je žena na dieti in je skladišče prazno. Vesela sem najinih prijateljev, že dolgo ju nisem videla. Čeprav je dama suha kot prekla in vem, da poje vola in pol sem tokrat do nje prijazna. Ampak le nekaj sekund ... nasmejana družba mi sporoči, da so naročili pico iz bližnje picerije. Testo iz katerega cvrči salama, sir, olive, origano, koruza in po vrhu tatarska omaka v meni prebudijo debelo prijateljico. »Ej, saj si bila pridna dva dni, en košček pizze je lahko tvoja nagrada,« hm prav imaš si mislim, samo en košček ... pa še eden, pa še eden. In tudi tokrat je moja dieta trajala od ponedeljka do torka.

Spet sem pogrnila, spet sem se pustila. Razmišljam, da je zame edina možnost ta, da me dajo v umetno komo za en mesec. Spim in hujšam, kaj je lepšega? No pa se hitro zavem, da so ljudje v komi bolni in bi vse dali za zdravje, tako se sprijaznim z mojimi odvečnimi kilogrami in sem srečna z mojo družino. Sita in nasmejana. Ta sreča bo trajala nekaj ponedeljkov, potem pa spet na dieto!