Pred štirimi leti je dr. Ariel Dalfen sodelovala pri študiji o poporodni depresiji. Študija je preučevala hipotezo, ali se pri ženskah, ki so bolje pripravljene na materinstvo in bolj osveščene glede izzivov, ki jih čakajo s prihodom novega družinskega člana, lahko prepreči ali zmanjša verjetnost obolevanja za poporodno depresijo. Večjemu številu nosečih žensk so razdelili vprašalnik, po katerem so identificirali ženske, ki so imele večjo možnost za poporodno depresijo. Dejavniki tveganja, ki povečujejo možnost poporodne depresije so:

- biološki (hormonske spremembe, težave z žlezo ščitnico),

- psihološki (nizka samopodoba, nesrečno otroštvo, prevelika pričakovanja, slab odnos s partnerjem),

- sociološki (slaba podpora v razširjeni družini ali med prijatelji, finančne težave).

Na nastanek poporodne depresije lahko vpliva tudi zelo težek in travmatičen porod.

Potek študije:

Vse tako imenovane »rizične« nosečnice so razvrstili v tri skupine, ena skupina se je tedensko srečevala z medicinsko sestro oziroma babico, kjer so se pogovarjali o izzivih starševstva. Nekaj nosečnic v tej skupini je že imelo enega ali več otrok in so z nosečnicami, ki so pričakovale prvega otroka, delile svoje izkušnje in občutke. Srečanja so bila osredotočena predvsem na informiranje in pripravo na starševstvo, predvsem na to, da ženske ne bi od sebe zahtevale preveč, saj je obdobje z dojenčkom zelo naporno in stresno. Nosečnice so dobile veliko informativnega čtiva, prav tako pa je bilo pričakovano, da se bodo s temi informacijami seznanili tudi njihovi partnerji. Tako so nosečnicam svetovali, naj po rojstvu zaprosijo za pomoč družino ali prijatelje, prav tako pa naj gospodinjska opravila opustijo ali zmanjšajo na minimum. Veliko je bilo govora o tem, da si mora novopečena mati vzeti nekaj časa tudi zase in da jo mora partner pri tem maksimalno podpirati. Medicinska sestra je med tedenskimi srečanji nosečnicam dajala praktične nasvete o tem, kako po porodu organizirati svoje življenje, tako da bodo imele čas tudi za telovadbo, za svojo osebno nego in hobije, priporočila pa jim je tudi včlanitev v različne materinske skupine, kjer so se srečevale mamice z dojenčki.

Ne pozabite: Za žensko je veliko težje ves dan skrbeti za dojenčka, kot je njenemu partnerju v službi, ne glede na to, kako stresno in odgovorno delo opravlja. Zato je povsem normalno, če žena moža po delavniku pričaka na vratih z otrokom v naročju, mu ga preda in odide na sprehod. Nujno je, da si matere vzamejo kakšno uro tudi zase! Oba se morata tudi sprijazniti, da njuno stanovanje pač ne bo več brezhibno pospravljeno in urejeno ter da bodo po tleh lahko ležali kupi umazanega perila.

V drugi skupini so ženske tedensko obiskovale psihiatra, ki je imel z njimi individualne vedenjsko kognitivne terapije o času po porodu. Tudi v tej drugi skupini je bil poudarek na informiranju in pripravi, veliko pa je bilo tudi časa za osebna vprašanja, morebitne strahove in pričakovanja bodoče matere.

V tretji skupini, ki je bila kontrolna skupina, pa z ženskami niso naredili ničesar.

Po porodu so z vprašalnikom preverjali duševno stanje žensk v vseh treh skupinah.

Rezultati:

Dr. Dalfen nam je povedala, da študija ni pokazala, da bi se s temeljito pripravo poporodna depresija zmanjšala ali celo preprečila. V vseh treh skupinah je bil namreč približno enak odstotek žensk, ki so padle v poporodno depresijo. Bila pa je razlika pri identificiranju le-te, saj so ženske, ki so bile na individualnih terapijah pri psihiatru in tiste, ki so bile na skupinskih srečanjih z babico, bile še dodatno osveščene in so znake poporodne depresije hitreje prepoznale in temu primerno tudi hitreje ukrepale ter poiskale pomoč.

Pri depresiji je ključno, da njene znake prepoznamo čim prej in čim prej tudi ukrepamo, saj se depresivna mati s svojim otrokom ne more povezati ter vzpostaviti ljubečega odnosa. Zaradi tega je lahko otrok kasneje bolj podvržen obolevanju za depresijo in krog se ponovi.

NASLEDNJIČ: Poporodna depresija: Kam in kako po pomoč?