Študentsko življenje

Kljub temu, da sem še študirala, sem že razmišljala o tem, kako si bova nekoč z novim partnerjem ustvarila topel dom in pravo družino. Po nekaj kratkih in nepozabnih mesecih me je prehitela novica, da sem noseča. Tega tako kmalu seveda nisem pričakovala. Tudi partner je vzljubil misel na otroka in včasih sva ob večerih sanjarila o zibelki, skupnem življenju in družini v pravem pomenu besede. Seveda sva se pogovarjala tudi o tem, da bi morda še počakala, da bi splavila, vendar sva misel na to vedno hitro pregnala. Ko pa je prišel dan odločitve, ali naj otroka obdržim ali splavim, si je premislil. Začel je dvomiti, me nagovarjal, da vseeno počakava in da grem splavit. Padla sem na realna tla, saj česa takega od njega sploh nisem pričakovala. Razlog naj bi bil, da si želi še nekaj časa živeti brezskrbno življenje.

Drugo dekle

Ko sem začela sestavljati najin življenski mozaik, sem prišla do spoznanja, da ni vzrok brezskrbno življenje, temveč drugo dekle. Bolečina ob tem spoznanju je bila neizmerna. Solze, žalost, strah in dete, za katerega sem se že odločila, da ga obdržim. Po nekaj mesecih so se vse sanje razblinile kot milni mehurček. Zveza je razpadla, jaz pa sem ostala popolnoma sama z otrokom pod srcem. Z otrokom človeka, ki sem ga neizmerno ljubila in mu verjela. Svoje bolečine nisem upala zaupati nikomur. Poiskala sem si službo v vrtcu, vendar so bile moje moči popolnoma na dnu. Vsak dan sem sicer uspela opraviti svoje delo, ko pa sem prišla domov, sem v solzah zaspala.

Porod

Po devetih mesecih nosečnosti sem rodila najlepšo hčerko na svetu. Ime sem ji dala Sara. Sprva jo je obiskoval tudi oče, vendar se nisva mogla pogovarjati. Preveč sem pretrpela in nemogoče je bilo, da bi z njim vzpostavila normalen odnos. V porodnišnici sem zaradi težav z dojenjem ostala dva dni dlje kot običajno. Zadnji dan je pediatrinja Sari namenila več pozornosti, predvsem njeni majceni glavici. Hitro so me pomirili, Sari vzeli urin in kot najbolj srečna mamica sem svojo princesko odpeljala domov.

Po treh dneh pa je prišlo obvestilo, naj prideva na infekcijsko kliniko. Ničesar nisem razumela. Tam sva ostali dva meseca. Začela sem spoznavati svet preiskav in kmalu sem si uspela zapomniti besedo »citomegalovirus«.

Sara je knjiga mojega življenja

Čas je narekoval najino prihodnost. Postal je moj prijatelj, saj mi je odpiral vrata do novih terapij, mi kazal nove možnosti, me vsak dan naučil kaj novega in počasi celil rane. Sara raste in je danes skoraj štiriletna deklica s težko obliko cerebralne paralize. Popolnoma je odvisna od tuje pomoči. V tem času mi je pokazala pot do novih vrednot in ciljev. Skupaj preživljava čudovite trenutke, hkrati pa sem tudi sama dobila trdno voljo in debelejšo kožo. Kljub oviram zajemava življenje z veliko žlico, skušam ji pokazati čim več čudovitih krajev, zanimivih iger in poti do sreče. Sara me razume in mi vse to vrača z iskrenim nasmehom. In ko zaslišim njen smeh, vem, da sva na pravi poti.

Zmaga za vrtec

Ko je bila Sara stara sedem mesecev, me je zbil motorist in moja rehabilitacija traja še danes. Že tako mučno vožnjo v razvojni oddelek v Ljubljano, kamor je Sara začela hoditi z dvema mesecema, je nesreča še otežila. Stopnice so bile zame domala nepremagljive. Poleg tega ima Sara posebno tehniko hranjenja in je čez dan brez pleničk. Nemalokrat je prišla domov popolnoma sestradana, zadrževala je tudi blato, kar jo je dodatno utrujalo. Pa ne le Sare, temveč tudi mene, saj sem cele popoldneve porabila za nadomestno hranjenje in odvajanje blata. V letošnjem poletju pa sem zmagala v bitki za prosto mesto v razvojnem vrtcu v OŠ Roje pri Domžalah. Sarino veselje ob druženju z otroki je neizmerno! V tej skupini je tudi nahranjena in brez pleničk, jaz pa sem mirna in zadovoljna.

Osamljena

Ob vsem tem najbolj pogrešam človeka, kateremu b lahko zaupala svoje strahove in dvome. Človeka, s katerim bi delila srečo ob Sarinih majhnih uspehih, nekoga, s katerim se bom ponovno nasmejala do solz. Saro očka obišče bolj redko, enkrat ali dvakrat na leto. Skušam ga razumeti, saj ne razume situacije in ga je verjetno strah. Stiska me v prsih, ko vidim družine, ki jih taka izkušnja še bolj poveže.

Globoko v sebi sem se distancirala od ljudi in okoli svojih čustev zgradila visok in trden zid, čez katerega še danes ne vodi nobena pot. Počasi se ruši tudi ta mogočni zid in vsak večer znova upam, da tudi zame nekje obstaja duša dvojčica. Da bom nekoč srečala človeka, ki mu bom lahko ponovno zaupala in da bova s Saro na potepanjih ter raziskovanjih neznanega imeli družbo nekoga, ki naju bo ljubil in spoštoval.