Truditi se za besede "Priden/pridna si" je nekako že v naši domeni, še posebej, če smo si že od nekdaj prizadevali za to pohvalo tudi sami, da bi se končno počutili vredni. Saša Krajnc, psihoterapevtka: "Posledica je občutek globoke bivanjske praznine, ki se boleče obudi vsakokrat, ko prenehamo biti pridni – ko torej prenehamo delati, se truditi in dokazovati."

Imamo vrednoto pridnosti Slovenci že v krvi?

Pridnost je vsekakor slovenska vrednota, kar pomeni, da je zelo zaželena. Velja poudariti, da pridnost ni podedovana, ampak naučena. Gre za privzgojen vzorec vedenja, ki nam narekuje, naj poslušno izpolnjujemo svoje dolžnosti in zahteve, naj veliko delamo in ne povzročamo nobenih neprijetnosti in nevšečnosti. Ali z drugimi besedami, priden je, kdor je neviden, neslišen in brez ugovarjanja izpolnjuje pričakovanja drugih oziroma vlogo, ki mu je dodeljena. 

Takšen vzorec vedenja je problematičen, ker ne dovoljuje prostora za lastne misli, čustva, potrebe, želje in zavestno uveljavljanje lastne volje. Od nas zahteva, da se odpovemo sebi in slepo sledimo zunanjim pričakovanjem, zahtevam in pravilom. To je za posameznika lahko precej škodljivo, saj je ranljiv za izkoriščanje in zlorabe. Tistim ljudem in strukturam, ki takšne posameznike potrebujejo za uresničevanje lastnih interesov, pa to seveda nadvse koristi.

Kakšna je razlika med ubogati in narediti?

Razlika je precejšnja. Moja prva misel ob besedi ubogati je, da ubogi ubogajo. Zanimivo je namreč, da beseda ubogati izhaja iz besede ubog, kar pomeni nekoga, ki je vreden pomilovanja in usmiljenja. 

Ljudi navadno pomilujemo, ker mislimo, da nimajo moči spremeniti svojega položaja, zaradi katerega trpijo. To seveda ne drži, saj ima vsak človek v sebi moč, s katero je sposoben spreminjati tako svoje notranje doživljanje (npr. trpljenje) kot zunanje okoliščine. In to ne glede na to, v kako težki situaciji se (trenutno) nahaja. Nikakor torej ni nemočen, kot namiguje beseda ubog, je pa zato, ker se ne zaveda in ne uporablja svoje notranje moči, vsekakor bolj pripravljen ubogati in se podrejati. Uboga torej tisti, ki dela tako, kot se od njega zahteva, po možnosti na prvo besedo in brez ugovarjanja. 

Tisti, ki nekaj naredi, pa uporabi svojo notranjo moč: svojo telesno in duševno energijo zavestno usmeri za ustvarjanje tistega, kar želi ustvariti.

Razlika je torej v svobodni izbiri oziroma zavestni odločitvi. Ko se nekaj trdno odločimo, stopimo v svojo moč. Medtem ko uboganje posamezniku ne dopušča prostora za zavestno uporabljanje notranje moči, ampak ga programira za nemoč – avtomatizirano odzivanje na zunanje zahteve, celo ukaze. 

Kakšne so lahko posledice pretirane pridnosti?

Najbolj globoka in škodljiva posledica pretirane pridnosti je odtujenost od sebe, saj se skozi socializacijo v pridnost učimo postopoma odpovedovati lastnim občutkom, lastnim čustvom, lastnim mislim, lastnemu mnenju in lastnemu notranjemu glasu. Ponotranjimo globoko nezaupanje vase. 

Verjeti začnemo, da sami po sebi nismo dovolj dobri in vredni, zato se trudimo nenehno nekaj delati, da bi to dokazali. Manjka nam torej zdrav občutek lastne vrednosti. Manjka nam jasno občutenje in zavedanje sebe, saj ne vemo, kdo pravzaprav smo, če ne izpolnjujemo predpisanih vlog. 

Kako se to lahko odrazi kasneje v odraslosti?

Veliko pretirano pridnih ljudi prekomerno dela in niza dosežek za dosežkom, a si v dosežkih ne dovolijo uživati, temveč jih zgolj odkljukajo in že drvijo naprej za doseganjem novih ciljev. Pogosto so v stresu in (pre)zaposleni z različnimi vlogami. 

Zelo se trudijo in v delo vlagajo ogromno energije, a se zdi, kot da nikoli ne prispejo na cilj. So zelo samokritični, postavljajo si visoke kriterije in s tem, kar naredijo, niso nikoli povsem zadovoljni. Lahko se pretirano razdajajo za druge, ne postavljajo mej, si ne dovolijo podpore in ničesar ne zahtevajo zase. Prav tako si ne vzamejo dovolj časa za počitek in stvari, ki jih veselijo in sproščajo, ker se jim to ne zdi pravo delo. Zato lahko garajo, dokler se v skrajnem primeru fizično in psihično povsem ne utrudijo in izčrpajo. 

Najbolj škodljive posledice odtujenosti od sebe, povezane s pretirano pridnostjo, so izgorelost, anksioznost, depresija, zasvojenosti, pa tudi mnoge telesne bolezni, ki jih povzroča stres. Če se želimo od-učiti tega škodljivega vzorca vedenja, se moramo ustaviti in soočiti z bolečino lastne nevrednosti, ki poganja ta začarani krog trpljenja.

Če sami ne zmoremo reči ne, kaj pravzaprav s tem učimo svoje otroke?

Učimo jih, da se nimajo pravice postaviti zase, da nimajo pravice izraziti sebe, da nimajo pravice čutiti po svoje, misliti po svoje, delati po svoje in živeti po svoje. Učimo jih, da so nepomembni oziroma da so drugi pomembnejši od njih samih. 

Prepričana sem, da noben starš, ki bere te vrstice, ne bi namenoma dajal otrokom takih sporočil. A je kljub temu pomembno, da se zavedamo, da prav to počnemo, kadar se ne postavljamo zase, saj nas otroci vidijo in čutijo. Učijo se tako, da opazujejo, kaj počnemo, in ne tako, da jim govorimo, kaj morajo početi.

Pa še eno stvar se mi zdi pomembno izpostaviti. Če starši ne zmorejo reči ne določenim odraslim ljudem, situacijam ali stvarem, potem zelo verjetno tudi svojim otrokom v določenih situacijah ne postavljajo mej. Dosledno in spoštljivo postavljanje mej otroku pa je nadvse pomembno za razvijanje njegovega temeljnega občutka varnosti. Ta jim še posebej v obdobju odraščanja pomaga in jih usmerja, da izbirajo zdrava vedenja, s katerimi ne škodujejo sebi ali drugim.

In kaj ima z vsem tem cankarjanska mati?

Cankarjanska mati je mati, ki s svojim mučeniškim vedenjem prispeva k ustvarjanju disfunkcionalnega družinskega okolja oziroma ustvarja plodna tla, v katerih se razrašča pretirana pridnost. To je mati, ki je pretirano osredotočena na otroka in brez njega ne more živeti izpolnjeno. Otrok je središče njenega življenja in poleg odnosa z njim nima nobenega drugega pomembnega odraslega odnosa, v katerem bi zadovoljila svoje čustvene potrebe. 

Če odnose z odraslimi ima, pa se v njih navadno počuti nezadovoljna in nezadovoljena. Cankarjanska mati se v imenu "nesebične ljubezni" pretirano odpoveduje, razdaja in žrtvuje za otroka, v zameno za to pa od njega pričakuje, da bo (po)skrbel za njene čustvene potrebe.

Otroka naredi za svojega prijatelja, partnerja in zaupnika, saj mu pogosto pripoveduje o svojih težavah na različnih področjih in o odraslih zadevah (npr. odnosih, službi, denarju, celo spolnosti). Vse to so teme, ki nikakor niso za otroška ušesa. Otroka prezgodaj povzdignejo v odraslega, v vlogo, ki je zanj nadvse obremenjujoča in ji nikakor ni kos. Še več, te izkušnje so za otroka lahko celo travmatične.

Kaj se torej dogaja z otrokom, ki odrašča ob cankarjanski materi? 

Otrok nima druge izbire, kot da prevzame vsiljeno vlogo odraslega, saj nima kognitivnih sposobnosti, da bi prepoznal odnos z materjo, kakršen v resnici je. Ne razume, da je mati z njim patološko zlita, da je ujet v izkoriščevalski odnos in uporabljen kot predmet za zadovoljevanje njenih potreb. Prilagodi se tako, da mater posluša, razume, jo bodri, tolaži, podpira, ji svetuje in do nje poskuša biti zaščitniški. Prisiljen je prezgodaj odrasti, postane pretirano resen in pretirano odgovoren, poln je skrbi. Podredi se v pridnost in postane materi v celoti na razpolago, njegove povsem upravičene otroške potrebe pa ostajajo nezadovoljene. 

Če se poskuša ograditi od vloge odraslega, se upreti ali postaviti zase, mu mati navadno očita: "Vse sem naredila zate, ti pa mi tako nehvaležno vračaš!" Zato ima otrok še v odraslosti strupene občutke krivde, kadar se mu porajajo lastne potrebe in želje. Prav tako se počuti krivo, ko želi delati stvari po svoje in si pridobiti neodvisnost. Čuti, kot da bo s svojo "nehvaležnostjo" mater prizadel, izdal, razočaral ali zapustil. Počuti se dolžnega biti ji na razpolago, skrbeti zanjo in ji izkazovati ljubezen in hvaležnost. To mu preprečuje, da bi se od nje psihološko ločil, zaživel avtonomno in vzpostavljal zdrave partnerske odnose.

Kot vidite, gre za zelo pomembno temo, ki se je v naši družbi, kjer cankarjansko mater kolektivno še vedno dojemamo kot poosebljenje pravega materinstva, sploh še lotili nismo.

Kakšne so zdrave meje in kako se jih lahko naučimo postavljati?

Če smo bili vzgojeni v pretirano pridnost in želimo od nje okrevati, je učenje občutenja, postavljanja in vzdrževanja zdravih mej eden prvih izzivov, ki se ga moramo lotiti. Zdrave meje so naš notranji vodnik, ki nam pove, kaj je za nas dobro, sprejemljivo, resnično in kaj ni. Meje opredeljujejo našo realnost, našo resnico, do katere imamo vso pravico, tudi če se ta povsem razlikuje od realnosti in resnice drugih. To pomeni, da imamo pravico do svojih misli, čustev, potreb, želja in vsega, kar nas dela edinstvene, ravno tako kot imajo drugi pravico do svojih. 

Da bi meje v sebi lahko začutili in spozna(va)li svojo resnico, pa si moramo dosledno jemati dovolj prostora in časa zase, da bi lahko prisluhnili sebi in opazovali svoje notranje dogajanje. Naučiti se moramo opazovati, kaj čutimo v telesu, o čem razmišljamo, katera čustva čutimo, kaj potrebujemo, kaj si želimo ... Tako smo vse bolj v stiku s svojimi mejami, sčasoma pa začnemo bolje skrbeti zase, se lažje postavljamo zase, izbiramo bolj zdrava vedenja in sprejemamo odločitve, ki odražajo več ljubezni do sebe. Po poti pa je seveda treba premostiti veliko neprijetnih občutkov krivde in strahu, ki nas bodo poskušali odvrniti od sprememb in prepričati, da ni varno stopiti v neznano.

Kako je to povezano s samopodobo?

Postavljanje mej nam omogoča, da (po)skrbimo zase in zaščitimo lastno dobrobit. S tem si izkazujemo ljubezen in spoštovanje ter na zdrav način skrbimo zase. Tako počasi spreminjamo negativna in utrjujemo pozitivna prepričanja o sebi, saj si sporočamo, da smo pomembni in vredni ljubezni. S tem se počasi spreminja naš celoten pogled nase: na to, kdo smo in kaj zmoremo. 

Kdor je razvil pozitivno samopodobo, se ceni, spoštuje, je ponosen nase in se ima rad. V odnosih postavlja meje, se postavlja zase in reče ne, ko tako misli in čuti. Sprejema polno odgovornost za svoje življenje, zato za svoje neugodne situacije ne krivi več drugih. Ne čaka več nemočno, da se bo nekaj spremenilo od zunaj, da bo lahko začel živeti tako, kot si želi živeti. Prav tako ne čaka, da bodo drugi poskrbeli zanj namesto njega samega. 

Ko razvijemo pozitivno samopodobo, ne potrebujemo več odobravanja drugih, saj jasno čutimo zdrave meje med sabo in drugimi. Čutimo, da ima vsakdo pravico do svojega mnenja in da nas mnenje drugih v resnici v ničemer ne določa. Čutimo, da ni naša stvar, kako nas vidijo drugi. Da smo mi tisti, ki se odločamo, kdo smo in kako bomo videli sami sebe.