''Pred mnogo leti sem delala kot prostovoljka v bolnišnici, takrat sem spoznala deklico Liso, ki je imela redko bolezen. Pokazalo se je, da je edina možnost, da se pozdravi, ta, da ji s transfuzijo njen petletni brat daruje kri, ki je na nepojasnjen način uspel preživeti isto bolezen, zato je njegov organizem uspel ustvariti antitelesca, ki lahko nadvladajo to zlobno bolezen.

Zdravnik je njenemu bratcu pojasnil, kakšna je situacija in ga vprašal, ali želi dati kri za svojo sestro. Deček je po samcati sekundi globoko vzdihnil in dejal: ''Okej, pripravljen sem, če bo to rešilo Liso.''

Med transfuzijo je ležal na postelji zraven svoje sestre in se smehljal. In tudi ostali so se smehljali, medtem ko so gledali deklico, da se ji v obraz vrača barva.

Takrat je prebledel in z njegovega obraza je izginil nasmeh. Pogledal je zdravnika in s tresočim glasom je vprašal: ''Ali bom kmalu začel umirati?'' Ker je bil majhen, je deček narobe razumel zdravnika, mislil je, da bo sestri dal vso svojo kri … No, niti za trenutek ni okleval.

Takrat sem se naučila, kaj je pogum.''

Ganljivo pismo je prišlo v javnost.