S Tejo Belak, najboljšo slovensko telovadko in mamico dveh otrok, smo se pogovarjali o tem, kako je biti vrhunska športnica in mama obenem. 30-letnica nam je pojasnila, čemu vsemu se je treba odreči, kje je treba sklepati kompromise in kakšen je slog življenja družine, ki je vpeta v šport na poklicni ravni. 

Manj kot osem mesecev po drugem porodu ste si želeli vrniti na svetovni oder, a se vam tokrat to žal ni izšlo. Pravite, da vam telo sporoča, da še niste pripravljeni? Kako pomembno je, da prisluhnemo svojemu telesu? 

Glede na to, da sem drugič rodila s carskim rezom, sem se zavedala, da če se v tako kratkem času želim vrniti na tekmovanja najvišje ravni, najbrž ne bo šlo vse po načrtih. Vem, da telo na take obremenitve ni pripravljeno, ampak jaz žal nisem imela izbire. Želja po tekmovanju je še vedno tako močna, da sem vseeno poskusila, hkrati pa sem hitela, ker bi do aprila morala doseči dober rezultat, če bi želela podaljšati službo. Kot sem že omenila, sem seveda poslušala svoje telo in sproti reševala probleme, žal pa se nekaterih na koncu ni več dalo rešiti.

Le dva meseca po porodu ste se vrnili nazaj v telovadnico in začeli trenirati. Je bila to vaša odločitev? Ste se pred tem posvetovali z zdravnikom?

To, da sem se le dva meseca po porodu odločila vrniti v telovadnico, je bila moja želja. Ker sem se zelo dobro počutila in ker sem vseeno imela malo izkušenj po prvem porodu, sem vse delala po svoje. Na začetku seveda sem predvsem izvajala vaje za globoke trebušne mišice itd. Pri tem mi je pomagala strokovnjakinja na tem področju, osebna trenerka Nuša Gnezda. V fitnesu pa mi je pomagal trener fizične priprave Franci Rojc tako, da je res skrbno pripravil program in sva začela zelo počasi. 

Kako težko vam je kot športnici, ki se vse življenje ukvarja s tem, sprejeti dejstvo, da telo tokrat ni zmoglo prek sebe in vas je dobesedno prisililo v mirovanje? 

To, da je bilo telo prisiljeno v počitek, je bilo težko sprejeti, predvsem ker je želja po uspehu velika in ker sem osem mesecev vlagala veliko truda v to. Vseeno pa imam doma dva otroka, ki me potrebujeta, in je moje zdravje ter skrb zanju vseeno na prvem mestu.

Koliko prilagajanja in kompromisov pa je treba sprejeti športnici, ki je zasebno tudi mama? Imate dva majhna otroka, ki najbrž potrebujeta veliko pozornosti. Kako vam uspeva vse skupaj?

Da mi vse skupaj uspeva in da lahko nadaljujem takšen tempo, se moram zahvaliti predvsem ljudem okoli sebe, ki mi pomagajo. Kot prvo imam doma fanta, ki dela od doma in je zato sploh vse to mogoče. Družina mi stoji ob strani in zelo veliko pomaga, kadar je treba čuvati otroke. V dvorani pa imam tudi nekaj super ljudi. Trenerji mi včasih popazijo mlajšo punčko, ki še ni v vrtcu, in si jo malo "podajajo" (smeh). 

Veliko pa pripomoreta k mojim treningom fizioterapevta Žiga Britovšek in Kaja Purič, ki vedno najdeta čas zame in moje poškodbe. Ker pa vse to ni ravno poceni in sama nisem zmožna veš čas plačevati, se lahko zahvalim naši gimnastični zvezi in pa sponzorju BTC, ki mi dajejo finančno podporo. Seveda poleg vojske, v kateri sem zaposlena že 10 let (Športna enota).

Kako poteka vaš vsakdan? Se zbujate pred otroki, da imate lahko še nekaj časa samo zase, ali na kakšen drug način pridobite tistih nekaj 'prostih' trenutkov? Kaj takrat najraje počnete?

Kako poteka moj vsak dan, težko opišem, ker je čisto vsak dan drugačen. He he. Velika razlika je predvsem v tem, da ko sem prvič rodila fantka, je zelo hitro prespal celo noč, in tudi čez dan, ko sem potrebovala počitek, ga je nekdo vzel in počival. Zdaj ko sta doma oba, je veliko težje. Punčka malo slabše spi in trenutno še ni v vrtcu, tako da je kar veliko usklajevanja in me že to psihično utrudi. Lahko bi rekla, da nekako počitka ali časa samo zame skorajda ni. 

Kako pomembna je podpora bližnjih in partnerja? Na kakšne načine lahko pomagajo olajšati zadeve in biti v oporo mamici, ki ima vrhunsko športno kariero?

Podpora parterja in bližnjih je pri vrnitvi mamice v vrhunski šport ključnega pomena. Če tega ni, je vrnitev k športu in vrhunskim rezultatom nekako že v naprej izgubljena. Sama se ne bi vračala nazaj, če bi vedela, da tega ne bo.

Kako pomembna je organiziranost pri družini, kjer je eden od staršev profesionalni športnik? Tu je namreč ogromno treningov, tekem, priprav. Najbrž je dobra organizacija ključ do uspeha, se strinjate?

Glede na to, da je moj partner Žiga Šilc bivši gimnastičar, me nekako razume. Zato mogoče tudi malo lažje vsa ta organiziranost treningov in tekem. Priznam pa, da vseeno ni lahko. Tudi on se mora velikokrat odreči kakšnemu dopustu več. Vseeno pa imam super starše in sestro, ki velikokrat popazijo otročke, da lahko izkoristiva kakšno uro, dve ali dan zase.

Kaj za vas pomeni vloga mame?

Vloga mamice mi pomeni veliko. Že dolga leta nazaj sem razmišljala, da bi rada postala mlada mami. Sama imam mlade starše in vem, kakšen plus je to. Vsi vemo, da ko se odločiš zanositi, to ni z danes na jutri, ampak velikokrat traja ali pa v tem tempu življenja do tega sploh ne pride. Odločila sem se, da poskusim, če se bom pa lahko vrnila k svoji športni poti nazaj, pa še toliko bolje. Gimnastike ne bom imela vse življenje, družino pa, tako da to je pretehtalo za tako odločitev ravno na vrhuncu moje kariere.