Ko nas boli glava, brez težav prosimo za tableto, ko se udarimo v nogo, z veseljem vsem potarnamo zaradi bolečine. Ko pa pride do duše, naše psihe, razmišljanja, ki nas v bistvu dela to, kar smo in kakršne nas ljudje v naši okolici poznajo, pa se stvar precej spremeni. Le malokdo upa naglas povedati, da ima psihične težave. Kako se že to grozno sliši, kajne? Psihične. Čeprav sta anksioznost in depresija v času globalne pandemije koronavirusa še skokovito narasli, kar pomeni, da se z njo spoprijemajo številni, skoraj zagotovo tudi kdo okrog vas, se o tem še vedno premalo govori. A to ni prav in tega se k sreči zaveda tudi Karmen Meze, ki je pred kratkim na Instagramu iskreno delila svojo poporodno izkušnjo: 'Po navadi o tem ne govorim, ampak to je zagotovo najbolj grozna stvar, ki se mi je zgodila v življenju,' je iskreno začela svojo izpoved. 'Tretji dan po porodu prvega sina sem ponoči v porodnišnici začela krvaveti. Izgubila sem dva litra krvi in se po velikem naključju sredi noči zbudila. Ko sem poklicala pomoč, mi pritiska niso mogli več izmeriti. Če se ne bi zbudila, bi čez kakšnih deset minut zaspala za zmeraj. Sledilo je sedem dni intenzivne nege, nato pa eno leto depresije. Ker nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, zakaj je do tega prišlo, mene pa je bilo neskončno strah, da bi mali škrat ostal sam. Nato so mi končno diagnosticirali motnjo strjevanja krvi. Počasi sem sprejela diagnozo in verjetno najlepšo lekcijo življenja: da jutri ni tako zelo samoumeven. Zdaj vsako sekundo živim stoprocentno in sem za to hvaležna!'

Opisani dogodek je v Karmen sprožil plaz čustev; potem ko so ji sprva zatrjevali, da krvavitev ni nič hudega, ocenjuje, da je imela veliko srečo, da se je zbudila in poklicala na pomoč, a kljub temu se je nato več mesecev neprestano spraševala, kak je bil vzrok za to in ali se ji dogaja kaj hujšega, pa za to ne ve, njen otrok pa bo ostal sam. O teh občutkih sva spregovorila iskreno. Brez zadržkov. Tako, kot bi morali o tem govoriti vsi.

Zdi se, da ne sam dogodek, bolj te je pretresel vzrok zanj, ki ti ni bil poznan. Se ti je po več mesecih depresije in neprestanega razmišljanja o tem, kaj se je zgodilo in zakaj, odvalil kamen od srca, ko si končno izvedela, da gre za motnjo strjevanja krvi in ne še kaj hujšega?

Pol leta po porodu so mi izpulili zob in ker tudi tam nisem nehala krvaveti, so me le poslali na hematološko kliniko in tam so odkrili to motnjo. Potem sem se končno lahko začela učiti živeti z boleznijo. Da razumeš, kako odreagirati, urediti svoje misli. Pri tej motnji je to tudi maksimum, kar lahko sam narediš. Sicer pa sem potrebovala leto in pol, da sem se nehala spraševati, zakaj se mi je to zgodilo. Tudi zelo dolgo je trajalo, da sem se rešila strahu pred potovanji, kajti vedno, ko bi morala nekam daleč, npr. v neko drugo državo, sem se začela spraševati, kaj bom, če se mi kaj zgodi tam. Zdaj je teh občutkov veliko manj, se pa še pojavijo, še posebej če pride do kakšnega večjega dogodka. V vsakodnevnem življenju pa shajam veliko lažje in nimam več težav.

Kljub tej grozljivi izkušnji po prvem porodu si se odločila za drugega otroka, ki si ga rodila prav na začetku pandemije. Je bil potemtakem tudi tukaj prisoten strah?

Povsem iskreno? Vsi v moji družini so mi govorili, da zakaj moram z glavo skozi zid, da zakaj ne poslušam nasvetov in da s to nosečnostjo delam ravno tisto, česar sem se prej tako bala: če bi se mi kaj zgodilo, bi moj sin res ostal sam. Ampak jaz sem od nekdaj takšna, če si nekaj res želim in mislim, da delam prav, ne glede na mnenja drugih, temu cilju sledim (smeh). V glavi sem si rekla, da nočem, da moj prvorojenec res ostane sam. Kadarkoli, tudi čez deset let, če se mi kaj zgodi. Zdaj bo imel brata. Sicer pa ja, proti koncu me je bilo kar pošteno strah, a seveda sem sledila svoji ideji, svojemu cilju in na koncu je bilo vse v redu.

Kakšni so bili sicer ti prvi znaki anksioznosti in depresije pri tebi in kako si takrat ukrepala?

Zagotovo je bila ta psihična stran bolj obremenjujoča kot sama fizična bolezen, ker je bila pač prisotna večino časa. Ves čas sem bila pomalem nervozna, nisem se počutila dobro, bila sem utrujena. Nisem bila stara Karmen kot prej. Vedela sem, da se mi dogajajo spremembe in bolj me je bilo strah stvari kot prej. V glavi so se mi postavljala vprašanja, ki se mi prej niso. Vsakič, ko sem zakrvavela, sem doživela panični napad, ki sem se jih sčasoma naučila kontrolirati, ampak tudi to je trajalo. Nisem mogla dihati, začelo me je dušiti, vrtelo se mi je ... Morala sem se prisiliti v to, da sem dojela, da ne bo nič narobe in da ne bom tako ničesar rešila.

Z Nežo, ki skupaj ustvarjata La Popsi, sta bili noseči istočasno in tudi Neža je že v oddaji Štartaj, Slovenija! spregovorila o bolezni, ki jo je njen sin doživel kmalu po rojstvu. To ti zagotovo takrat ni pomagalo?

Oboje se nama je zgodilo v roku enega leta. Neža ni vedela, ali bo njen sin preživel, meni se je to zgodilo nekaj mesecev pozneje ... V enem letu so se zgodile same takšne stvari, na katere nisi pripravljen. Verjetno je tudi to vplivalo name. 

Sama si priznala, da prej nisi bila pripravljena govoriti o svoji izkušnji. Zakaj prej ne in zakaj zdaj lahko govoriš o tem?

O tem nisem govorila, ker nočem, da bi kdo mislil, da se hočem komu smiliti. To je res glavni razlog. Zdi se mi, da ko spregovoriš o bolezni, ki te pesti, se takoj najdejo ljudje, ki menijo, da iščeš zgolj odobravanje ali smiljenje. Jaz pa nisem hotela tega. Zavedam se, da sem enaka kot vsi ostali in niti nočem, da me ta bolezen zaznamuje. Na začetku pa mi je bilo težko o tem govoriti, ja. Sčasoma sem videla, da se z anksioznostjo ubada veliko več ljudi, kot si morda mislimo. Povsem po naključju sem ugotovila, da enake težave težijo tudi dve moji najboljši prijateljici pa o tem po naključju nismo govorile. Ogromno je tega, samo ne vemo. Morda pa lahko zdaj jaz s tem pomagam drugim. 

Kak bi bil potem na koncu tvoj nasvet za vse tiste, ki se v tvoji izpovedi najdejo tudi sami?

Meni osebno je najbolj pomagal pogovor. Rešilo me je to, da se je ena izmed prijateljic res istočasno soočala s podobno stvarjo in  res sva ena drugo razumeli in si bili ves čas na razpolago. To naju je povleklo ven. Tudi drugim bi svetovala pogovor, pa četudi je to psiholog. Zdi se mi, da pri nas to še vedno velja za nek baubau, pa to ni, drugje po svetu je to povsem normalno in se tega nihče ne sramuje. Ali pa govorite o tem in mogoče najdete koga, ki se ubada s podobnimi stvarmi. Pogovor in razumevanje sta ključnega pomena za boljše počutje.

Karmen smo skupaj z njeno prijateljico in poslovno partnerko Nežo Mlakar spoznali pred tremi leti, ko sta kot mladi podjetnici vstopili v 3. sezono priljubljenega projekta Štartaj Slovenija in skupaj s svojimi vitamini na palčki La Popsi navdušili Slovence in tudi osvojili naziv HIT produkt leta 2018. Štartaj Slovenija pa se letos vrača že s šesto sezono; ne zamudite predstavitve novih podjetnikov vsako nedeljo ob 18.05 na POP TV, zamujene epizode pa vas čakajo na VOYO.