Anita Ogulin, dolgoletna prostovoljka in humanitarka: "Revščina je v današnji družbi še vedno zelo stigmatizirana in stereotipizirana. Marsikdo si verjetno še vedno predstavlja, da revne osebe hodijo naokrog v strganih oblačilih, ponošenih čevljih, nimajo nobenega dohodka, nočejo delati ... Medtem ko je resnična situacija povsem drugačna." Med revnimi je namreč vse več zaposlenih ljudi, ki ne zmorejo skozi mesec, čeprav dajejo vse od sebe, se trudijo in si želijo, da bi imeli njihovi otroci drugačno, boljše življenje. 

Družin, ki se obračajo po pomoč, je vedno več... Zakaj mislite, da je temu tako? 

Vpliv draginje čutimo čisto vsi, najbolj pa je seveda prizadela tiste, ki so že prej težko prišli skozi mesec, torej osebe z minimalnim dohodkom ter dohodkom tik nad minimalnim. Že dobro leto opozarjamo, da vedno več družin izbira med plačilom položnic in nakupom hrane, ker si enostavno s trenutnim prihodkom ne morejo privoščiti vsega – po tem, ko poravnajo vse položnice in redne stroške, jim ostane zelo malo denarja za hrano, če prioritizirajo hrano, pa ne uspejo poravnati vseh stroškov. Da ne omenimo na vrh vsega še kakšnih izrednih stroškov, kot je na primer popravilo avta ali pralnega stroja, pogosto pa so to lahko tudi oblačila ali čevlji za otroka, nakup šolskih potrebščin. 

Pomoč potrebujejo tudi družine, ki so se do zdaj lahko same preživljale, a ne zmorejo več. Čeprav so zaposleni, skozi mesec ne pridejo... 

V humanitarnem programu Veriga dobrih ljudi, ki ga izvajamo na ZPM Ljubljana Moste-Polje, pomagamo družinam v stiskah in preko 70 % družin je takšnih, kjer sta eden ali oba starša delovno aktivna. Več kot polovica družin se je prvič znašla v takšni stiski, da so morali zaprositi za humanitarno pomoč.

Večina družin v našem humanitarnem programu je torej zaposlenih, pa s svojim dohodkom ne zmorejo preživeti, preostali del prejemnikov pomoči pa v veliki večini ni zmožen opravljati dela zaradi upravičenih razlogov – najpogosteje zaradi bolezni ali problema z varstvom otrok. 

Kakšna odrekanja so v ozadju in kako to lahko vpliva na otroke? 

Večina družin v stiski je zelo preudarnih pri porabi svojih financ in poskušajo varčevati, kjer se le da. Zaradi stiske se odrekajo najosnovnejšim stvarem, v najhujšim situacijah tudi hrani. Družine namreč lahko varčujejo pri ogrevanju, v manjši meri tudi pri elektriki, pri drugih mesečnih položnicah pa že težko privarčujejo, ker so ti stroški pogosto fiksni in jih enostavno morajo poravnati ali pa tekoči mesec izpustiti. Tako edino področje, kjer še lahko kaj privarčujejo, ostane prehrana. 

Ker si ne morejo privoščiti zmanjšanja dohodka, na Verigi dobrih ljudi opažamo tudi, da marsikateri starši odlašajo z zahtevnejšimi zdravstvenimi posegi, zaradi katerih bi morali za daljše obdobje v bolniški stalež.

Revščina močno zaznamuje vse člane družine, pri tem pa so najranljivejši člen – otroci. Pogosto so otroci iz socialno šibkejših družin izključeni iz družbe vrstnikov in prikrajšani za številne priložnosti, ki bi jim lahko omogočile boljšo prihodnost. 

Ne obiskujejo na primer obšolskih dejavnosti, s katerimi bi odkrivali in razvijali svoje talente, sploh če so te dejavnosti plačljive, ker si starši ne morejo privoščiti tega dodatnega stroška. Prav tako se ne udeležujejo plačljivih šolskih izletov ali taborov, ki bogatijo in dopolnjujejo učne vsebine, hkrati pa predstavljajo prostor, kjer se vrstniki povezujejo in tkejo prijateljske vezi. 

Nenazadnje pa so otroci pogosto socialno izključeni že zato, ker so drugačni, ker odstopajo. Starši jim na primer ne morejo kupiti neke stvari, ki jo imajo vsi njegovi sošolci, ki je na primer zdaj popularna. Ne hodijo na rojstne dneve od prijateljev, ker ne zmorejo kupiti darila, in ne vabijo prijateljev na svoje praznovanje. 

Ob začetku šolskega leta lahko zgolj tiho posluša sošolce, kaj vse so počeli med poletjem, medtem ko je bil ta otrok med počitnicami samo doma. Vse te stvari otroku dajo občutek, da je drugačen, in pogosto se tudi sami otroci zaradi sramu začnejo umikati iz družbe sovrstnikov.

Kako revščina čustveno obteži tudi starše? 

Starši so v hudi čustveni stiski. Neprestano jih skrbi za prihodnost in predvsem dobrobit otroka. Skrbi jih, ali bodo zmogli poravnati vse stroške, da ne bi izgubili strehe nad glavo, in ali bodo lahko otroku zagotovili vse potrebno. Marsikateri starš se počuti kot v začaranem krogu, vsak mesec so iste skrbi, preračunavanja in dobesedno boj za preživetje do naslednje plače, potem pa že pride nov mesec in spet novi stroški. 

Vsak starš si želi le najboljše za svojega otroka, zato je ob finančni stiski prisotne tudi veliko krivde, ker otroku ne morejo privoščiti stvari, ki si jih želi ali ki jih imajo vsi njegovi vrstniki, ga na primer vpisati na plesni tečaj, v glasbeno šolo, nenazadnje pa mu kupiti kakšno malenkost, kot je čokoladica. 

Hkrati starši nočejo obremenjevati otrok s temi problemi in nočejo, da bi se otroci počutili kakorkoli drugačni, prikrajšani, manj vredni v primerjavi z ostalimi otroki, zato pogosto svojo stisko skrivajo, pri čemer so zelo spretni. Toda otroci so pametni in zelo hitro sami ugotovijo, kakšna je v resnici situacija. 

Stiske in revščina so lahko tudi povod za nasilje v družini in ločitve. Ko posamezniki ne znajo ustrezno izraziti svoje nemoči, ki jo čutijo zaradi situacije, lahko to vodi v prepire med partnerjema in v nekaterih skrajnih primerih tudi do nasilja. To pa pušča velike posledice tudi na otrocih.

Kaj je povod za maske v slogu - vse je v redu? Ali je revščina še vedno močno stigmatizirana?

Absolutno, revščina je danes še vedno zelo stigmatizirana. Ljudje se svoje stiske močno sramujejo, zato jo pogosto skrivajo pred drugimi in se z njo soočajo sami, dokler ne postane situacija res brezizhodna. 

Ti ljudje zelo dobro skrivajo svojo stisko, tako da navzven težko vidimo, kdo je reven, kdo se trenutno spopada z veliko stisko. Lahko je to tudi naš sosed, sodelavec, sorodnik. 

Včasih se osebe niti ne zavedajo, da so v resni stiski. Starši, ki pri nas zaprosijo za humanitarno pomoč, se pogosto najprej opravičijo, ker so se obrnili na nas, saj je veliko oseb, ki jim je še slabše in ki bolj potrebujejo pomoč. 

Sploh zaposlene osebe si izredno težko priznajo, da hodijo v službo in trdo delajo vsak dan, pa potrebujejo humanitarno pomoč.   

Kdaj družina sploh poišče pomoč? 

V večini primerov se družine prepozno obrnejo po pomoč. Običajno se družine dlje časa same soočajo s svojo stisko tako, da kolobarijo s plačilom položnic. To pomeni, da sproti razmišljajo, katere položnice bodo plačali v tekočem mesecu in katere bodo tokrat pustili neporavnane, da bodo s svojimi prihodki prišli skozi mesec. Nekaj časa jim tako uspeva, vendar to ni dolgoročna rešitev in slej kot prej sami ne zmorejo več naprej. Običajno se šele takrat obrnejo po pomoč.   

Kaj bi svetovali ljudem, ki potrebujejo pomoč in kako lahko pomagamo tudi drugi?

Na ZPM Ljubljana Moste-Polje ves čas poudarjamo, da je potrebno takoj, ko zaznamo težave, poiskati pomoč, preden se stiska poglobi in prizadene več področij našega življenja. Seveda to ne pomeni, da globoke stiske ni mogoče rešiti, vendar zahteva veliko več časa in napora, da se družina uspešno osvobodi iz primeža revščine. 

Vsi lahko pomagamo že samo tako, da smo odprti drug do drugega in ponudimo roko osebi, ki se trenutno sooča s stisko. Ji prisluhnemo in, še pomembnejše, usmerimo na organizacijo, ki bo tej osebi lahko ustrezno pomagala. 

Kaj si najbolj želijo otroci, ki se znajdejo v primežu revščine? 

Otroci si želijo biti otroci. Želijo si preživljati kvaliteten čas s starši, se počutiti sprejete in varne ter videti svoje starše zadovoljne. Želijo biti enakovredni sovrstnikom in ne negativno izstopati iz svoje družbe. Iz tega razloga je pred več kot 12 leti nastal naš humanitarni program Botrstvo v Sloveniji, da bi otrokom omogočili enakovredne pogoje za zdrav in spodbuden razvoj v primerjavi z vrstniki, jim omogočili udeležbo na šolskih in obšolskih dejavnostih, razvijanje svojih talentov, bivanje v dijaških domovih in jim omogočili priložnosti za lepšo prihodnost.