Vzeti malčka s seboj v trgovino z igračami, ko v resnici kupujemo darilo za nekoga drugega, je pogumen podvig. Če mu ne ugodite, lahko svoje nezadovoljstvo glasno izrazi. In četudi je bil še trenutek prej vaš sonček poslušen in nasmejan, je zdaj pred vami cepetajoč škrat, ki želi, da ga upoštevate.

Opazovati rast in razvoj otroka je staršem v nepopisno zadovoljstvo, a je morda malce manj prijetno, ko ugotovite, da želi malo bitje delati po svoje. In kjer je volja, je tudi nestrinjanje. Upiranje ni le nekaj normalnega, je tudi povsem zdravo. Otrok se uči neodvisnosti, pridobiva samozavest in spoznava, kdo je. Predstavljamo vam nekaj drobnih trikov v izogib otrokovemu pogostim uporom, ki jih lahko nadomestimo s sodelovalnim vedenjem. In to v situacijah, s katerimi ste se soočili vsaj enkrat. Morda nič od naštetega pri vašem sončku ne bo delovalo. A ne vrzite puške v koruzo, poskušajte, bodite izvirni, igrivi in vsekakor ne preveč resni.

Noče si pripeti varnostnega pasu

Tu enostavno morate zmagati. Ne le, da je pripenjanje po zakonu obvezno, je tudi izjemnega pomena za varnost vašega otroka. Poskusite iz stvari, ki so preprosto nujne, narediti igro. Tisti, ki se prvi pripne, zmaga. Otrokom lahko pojete pesmico, lahko se spakujete, jih spravite v smeh ali kako drugače zamotite, da ne bodo pozorni na to, kar bi radi storili. Med pripenjanjem jim v roke potisnite igračo, če pa res ne gre drugače, jih lahko podkupite z malenkostjo. V predal avta pospravite vrečko bonbonov in z enim otroka nagradite, ko je varno pripet na svojem sedežu.

Sorodnikom noče dati poljubčka v slovo

Psihologinja Debbie Glasser pravi, da zaradi tega ni vredno zganjati hrupa. Če jih v to silimo, je zelo verjetno da se bodo uprli in naredili sceno. Priliznjen objem pa ni iskren in zgreši prvotno sporočilo. Najbolje bo, če otroka pripravite na to, kaj se v določeni situaciji od njega pričakuje. Kot na primer: „Teta Sanja pride na večerjo! Veš, kako ji bo všeč, če jo boš toplo pozdravil...“ In potem, ravno preden odprete vrata: „Teta se tako rada objema, a tudi če se le nasmejiš, bo zelo vesela.“ Obstaja tudi druga pot. Ko bodo vašega otroka nagovarjali k poljubčku, lahko rečete: „On tega ne dela, jaz pa!“ in ga osebi, ki zanj prosi, dajte sami. Ko bo otrok videl, s kakšno lahkoto to počnete, se bo bolje počutil in vas morebiti začel posnemati. Če sami po eni strani niste pristaš poljubljanja ob prihodih in poslavljanju, se bodo težko navadili tudi vaši otroci.
 

Noče umiti zob

Zelo je pomembno, da otroke že od malih nog navajate na ustno higieno. Nekateri starši temu ne posvečajo posebne pozornosti, a otrokom vseeno kupijo krtačko in jim tako prestavijo koncept umivanja zob. Če si jih noče umiti sam, boste to sami težko storili namesto njega. Saj veste, kako nehvaležno je nagovarjati nekoga, naj široko odpre usta, da bi dosegli vse skrite kotičke. Če vam uspe, otroka pohvalite, iz grgranja, izpiranja in pljuvanja pa poskusite narediti zabavo. Zobozdravniki sami pravijo, da bi morali otroci zobe dvakrat dnevno umivati že od ranega otroštva, starši pa bi jim pri tem morali pomagati vsaj do petega ali šestega leta. Krivdo lahko zvalite na zobozdravnika: „On pravi, da si jih moraš umiti.“ To vas lahko razbremeni, dejstvo pa bi otrok moral sprejeti. Lahko pa poskusite bolj nekompromisno in otroku sploh ne postavite vprašanja. Enostavno recite, da je čas za umivanje zob. Lahko pa si izbere, s katero ščetko si jih bo umil danes. Modro ali rumeno?

Ne mara zelenjave

Lahko bi bilo huje. Otroci v obdobju otroštva svoj okus razvijajo, včasih bolj posrečeno in po našem okusu,so izbirčni ali preješči na napačnih koncih. Vse je mogoče in morda se bo njegov odnos do hrane z leti uravnovesil, a to ne pomeni, da vam na njegovo izbiro zelenega, rdečega in rumenega ni treba vplivati. Večina kuhane zelenjave ima močnejši okus od surove, zato jo imajo mlajši največkrat raje, če je kuhana na pari, ko je še rahlo hrustljava. Preliv za solato lahko servirate z na paličice narezanim korenčkom, stebli zelene in glavicami brokolija, v katero jih bo pomakal. Pomanjkanje zelenjave lahko nadomestite s sadjem, zlasti tistim, ki vsebuje veliko vitamina A, kot so melone, marelice, mango in vitaminom C, ki ga najdemo v jagodah, pomarančah in kiviju. Če želite otroku ponuditi vitaminski nadomestek, se najprej posvetujte s pediatrom.

Ne odzove se, ko ga pokličete

Če govorimo o dveletnem malčku, je težava razumljiva. Lahko se zgodi enkrat, če pa otroka večkrat pokličete, on pa se kljub temu ne odziva in ne pride blizu, ga s tem učite, da vas sploh ni potrebno upoštevati. Pokličite ga s kar najbolj navdušenim glasom, kar ga premorete in ko se vam približa, pokažite, kako veseli ste njegove pozornosti. Lahko mu tudi pomahate s kakšno igračko, priboljškom ali čem podobnim. Namesto, da opozorite ali mu postavite pogoj, preprosto recite: „Želim, da si čez pet minut pri meni.“ In čez pet minut ga na to opozorite. Dajte mu minuto, če pa se ne odzove tudi po tem, mu to še enkrat povejte. Otrok seveda o tem, kako teče čas, ne ve nič, a se ga bo sčasoma začel zavedati. Pomaga tudi, če razumete tudi njegovo stran zgodbe. „Vem, da bi rad še ostal, a čas je, da gremo. Objemi psička še enkrat, potem pa morava na pot.“ Da ga zamotite, mu lahko v roke potisnete ključe.