Včasih je bil vlak eno izmed najbolj priljubljenih prevoznih sredstev. Naše babice ter dedki so se z njim vozili v sosednje vasi, mesta, na študij ali delo. Na njem je vršalo od takšnih in drugačnih zgodbic, ki so se širile od ust do ust. Popotniki so si poleg tega lahko do postaje, na kateri so izstopili, napasli oči na slikoviti slovenski pokrajini. In prav takšno pustolovščino smo pred nekaj dnevi doživeli tudi mi. Na sončno sobotno jutro nas je na tirih ljubljanske železniške postaje pozdravila parna lepotica, ki je male in velike vlakoljubce vabila na izlet v zgodovinsko mesto Celje. Otrokom in staršem, ki so se v sklopu Dnevov Slovenskih železnic na popotovanje z muzejskim vlakom prijavili preko našega portala Bibaleze.si, so se pridružili še vlakoljubci iz Zveze prijateljev mladine Slovenije, manjkal pa seveda ni niti naš Oto.

Vlak je varen, zanesljiv in dostopen

O tem, kakšna pustolovščina je pred nami, smo tik pred odhodom povprašali direktorja potniškega prometa Slovenskih železnic Boštjana Korena, ki nam je zaupal, da nas čaka pester dan, ki ga bomo preživeli na muzejskem vlaku, s katerim bomo potovali v Celje, mesto, s katerim Slovenske železnice odlično sodelujejo že od leta 2007. Poudaril je, da bo potovanje s parno lokomotivo, staro več kot sto let, nepozabno doživetje, obenem pa otroke in starše povabil tudi, naj se večkrat poslužijo tega prevoznega sredstva, ki se je v zadnjih letih precej moderniziral. »Čeprav morda ni najhitrejši, pa je vlak varna ter zanesljiva oblika prevoza, ki se včasih, sploh v času dopustov, pogosto izkaže za hitrejšega, kot pa je osebni prevoz. Želimo si, da bi se mlada generacija vrnila na železnico in da bi pogosteje uporabljali javni potniški promet,« nam je dejal gospod Koren in dodal, da ravno zato širijo svojo mrežo direktnih prevozov daleč preko meja naše države; zadnja v nizu destinacij je ruska Moskva.

'Čiha puha čiha puha' je odmevalo po slikoviti pokrajini

Vstopili smo na star, a lepo ohranjen in redno vzdrževan vlak, saj se je bližal čas odhoda. No tik pred tem smo bili deležni še plesnega presenečenja skupine Artifex, nato pa smo pomahali v slovo in se odpeljali proti Štajerski. Komajda smo se dodobra vživeli v čas pred stotimi leti, že se je na vratih pojavil sprevodnik, ki je preveril, ali imamo vsi ustrezne vozovnice in ali smo na pravem vlaku. Kilometer za kilometrom smo premagovali tirnice, naša lokomotiva pa je odmevala po dolinah ter gričih zelene okolice. Otroci so bili navdušeni nad zvokom ter dimom, ki ju je oddajala naša parna lepotica in se strinjali, da je vožnja z muzejskim vlakom nekaj posebnega; precej drugačnega od izletov, ki so jih bili vajeni doslej. Pot do Celja je minila, kot bi mignil, a tu se je naša pustolovščina šele dobro začela.

Z železniške postaje so nas celjski animatorji pospremili do Celjskega doma, kjer nas je pozdravil župan občine Celje, Bojan Šrot. Pojasnil nam je, da se je sodelovanje med Slovenskimi železnicami in Mestno občino Celje pričelo leta 2007 v božičnem času, ko je muzejski vlak goste iz Ljubljane prvič pripeljal v pravljično deželo, ki jo vsako leto obiščejo gostje iz vse Slovenije ter tudi iz tujine. Obljubil je, da bomo uživali in da bomo preživeli čudovit dan. »Prišli ste v mesto prijaznih ljudi z bogato zgodovinsko tradicijo, ki je kot nalašč za raziskovanje. Ne samo središče mesta, veliko zanimivega lahko vidite tudi na Starem gradu, se odpravite na sprehod okrog Šmartinskega jezera, pa do Celjske koče, kjer je čudovita narava, prijetna klima ter tudi priložnost za kakšno adrenalinsko sprostitev,« nam je okolico predstavil gospod župan ter poudaril, da je razlogov za obisk Celja resnično veliko.

Herman Lisjak nas je povabil v svoj brlog

Seveda smo se želeli o tem prepričati na lastne oči, zato smo skupaj z našim Otom vzeli pot pod noge in se odpravili na potep po celjskih ulicah. Že čez nekaj metrov smo naleteli na Hermana Lisjaka, prijaznega ter darežljivega zvitorepca, sicer pa maskoto Muzeja novejše zgodovine Celje, ki nas je povabil v svoj brlog. Gre za zgodovinski muzej, ki pod streho nekdanjega magistrata deluje že več kot 50 let, od leta 1995 pa se lahko pohvali tudi z edinim otroškim muzejem v Sloveniji. »V našem muzeju se ukvarjamo s celostno, kvalitetno in raznovrstno ponudbo, v kateri se lahko najdejo različne starostne skupine in različna ciljna publika,« nam je pojasnila direktorica Tanja Roženbergar in dodala, da je otroški muzej eden njihovih najpomembnejših oddelkov. Na vprašanje, zakaj imajo prav pri njih prvi otroški muzej v Sloveniji je gospa Roženbergar odgovorila, da je k temu najverjetneje pripomogla specifika samega muzeja. »Ta muzej je bil namreč muzej revolucije, ki je konec 80. let izgubljal svojo primarno publiko, zato smo se odločili, da moramo posebno pozornost posvetiti najmlajšim in vzgajati nove obiskovalce muzeja, kar nam odlično uspeva.«

Sprehod po starodavni Celeji

Ko smo se poslovili od Hermana Lisjaka, nas je pot vodila do Pokrajinskega muzeja Celje, drugega najstarejšega muzeja v Sloveniji. Odpravili smo se v mesto pod mestom v klet Knežjega dvora, kjer smo videli največjo predstavitev ostankov rimske Celeje 'in situ'. Sprehodili smo se med starodavnimi zidovi, ki pričajo o bogati zgodovini mesta ter po tlakovani cesti iz 3. stoletja. Direktor Pokrajinskega muzeja Stane Rozman nam je razkril, da poleg arheološkega razstavišča Celeia lahko pri njih vidimo tudi mnogo drugih zanimivih razstav in se udeležimo raznih delavnic. »Gostje pri nas lahko doživijo srednji vek. Poleg prestižne razstave 'Grofje Celjski' imamo tudi srednjeveške delavnice, kot je denimo 'Krone celjskih kraljic'. Prav tako si lahko ogledajo izjemno zanimivo razstavo o celjski svetovni popotnici Almi Maksimiljani Karlin, v stari grofiji pa je na ogled še celjski strop, neverjetna poslikava iz začetka 17. stoletja.«

Z vlakom v prihodnost

Po edinstveni izkušnji v Pokrajinskem muzeju so naši želodčki že pošteno krulili, zato so zanje poskrbeli prijazni in gostoljubni celjski gostinci, ki so nam pripravili slastno kosilo. Ko smo potešili lakoto, smo bili spet pri močeh za nove izzive, zato smo vzeli pot pod noge in se odpravili do Krekovega trga, kjer smo se vrnili v srednji vek. Učili smo se srednjeveških plesov, hoje s hoduljama, mečevanja, nakupovali na stojnicah in se neizmerno zabavali. Žal pa se je bližala ura, ko smo se morali ponovno vkrcati na muzejski vlak in se odpraviti proti domu. Zasedli smo svoja mesta, se še enkrat ozrli po slikovitem mestu, mu pomahali v slovo in se odpeljali – z obljubo, da se zagotovo še vrnemo in z ugotovitvijo, da z vlakom resnično lahko povezujemo tudi prihodnost.