Izguba otroka je ena od največjih tragedij, ki jih lahko doživita starša in prav nobena stvar ni čustveno tako uničujoča kot ta. Ne glede na to, ali je otrok star 3 leta, 30 ali pa je še nerojen, njegova smrt vedno poraja vprašanja, ki največkrat ostanejo brez odgovorov. "Zakaj se je to moralo zgoditi prav nama?" Občutki žalosti so neizmerni, včasih tako zelo, da čustvena bolečina postane telesna. To lahko nadomestijo popolna otrplost, apatičnost, občutki zunajtelesnega dojemanja vsega, kar se dogaja. Številni starši, ki imajo za seboj tako težko izkušnjo, poročajo o stanju, v katerem samo 'obstajajo' in nič več. Prisotni so samo še telesno, vsi ostali občutki so zaradi bolečine 'izklopljeni'. Ob takšni izgubi so včasih prisotni tudi občutki velike krivde, ki staršem ne pustijo spati. Sprašujejo se, ali so naredili vse za otroka. So mu omogočili dovolj lepo življenje. So morda oni sami krivi, da se je to zgodilo ...

Iskanje smisla v tako težkih trenutkih je pomembno, a težko. Nihče namreč nima odgovora na vprašanje, zakaj mora umreti otrok. Nekateri starši najdejo tolažbo v religiji, drugi v ostalih verskih prepričanjih. Morda smrt otroka za trenutek celo zamaje upanje v prihodnost in smisel obstoja. A vse to je običajen del žalovanja. Vsako sprejemanje smrti otroka oz. proces žalovanja je drugačen in prav zares ni splošnega pravila, kako predelati in preseči to temačno obdobje. Pomembno pa je, da si vsak starš dovoli žalovati otrokovo smrt na svoj način.

Odzivi na smrt otroka:

– Šok: Po smrti otroka nastopi otrplost, ki je obrambni mehanizem, ki zavaruje pred bolečino.

– Zanikanje: V tej fazi starš zanika, da se je vse skupaj zgodilo. "Moj otrok ne more biti mrtev." "Vse skupaj je le mora." Nekateri pričakujejo, da bo njihov otrok nenadoma prišel skozi vrata ali pa bodo zaslišali jok na otroškem 'babyfonu'.

– Ponavljanje: Po izgubi otroka se v mnogih poraja večno vprašanje, kaj pa če ... Starši gredo v mislih skozi različne scenarije, v katerih bi se stvari obrnile drugače, "če bi, ko bi".

– Hrepenenje: Mnogi starši poročajo o neizmerni želji, da bi lahko vsaj za nekaj minut še imeli priložnost videti, držati svojega otroka in mu povedati, kako zelo ga imajo radi.

– Zmeda: Po smrti otroka ima veliko staršev občutek zmede v glavi. Pozabljajo stvari, ne spomnijo se, kam so namenjeni, ne znajo več voziti. Gre za normalen odziv možganov, ki se trudijo predelati tako velik šok, zato nekatere funkcije ostanejo v ozadju. Včasih se celo pojavi dvom v svoj razum. Čustvena bolečina izjemno vpliva na čustvene in psihološke sisteme, zato je v takšnem obdobju občutek preobremenjenosti nekaj običajnega.

– Krivda: Je eden najpogostejših odzivov na smrt otroka. Navadno vključuje vprašanje, kaj bi lahko storili drugače, da se to ne bi zgodilo.

– Nemoč: Poleg občutkov krivde imajo starši pogost občutek nemoči, ki ga pripisujejo temu, da otroka niso mogli zaščititi.

– Jeza: Jeza je pogosto pridružena žalosti, sploh, če je bila smrt otroka splet nesrečnih okoliščin oz. nezgode. Nekateri so jezni, ker vidijo, da življenje teče naprej, kot da se ni zgodilo nič.

– Brezupnost: Starši po smrti otoka ne žalujejo le za njim, pač pa tudi za izgubljenimi sanjami, pričakovanji in prihodnostjo. Velikokrat se boleči spomini prebudijo tudi čez čas, ko bi otrok recimo moral v šolo, ko bi moral praznovati rojstni dan, imeti maturantski ples itd. Takšni mejniki in pomembni datumi velikokrat prebudijo žalost, bolečino, a pomembno je, da si starš dovoli to začutiti in žalovati. Gre za pomemben proces zdravljenja.

Kako izguba otroka vpliva na zakonski odnos

Pri nekaterih parih izguba otroka prinese okrepitev odnosa – partnerja se povežeta v žalovanju in s tem osebnostno zrasteta. A ne vedno. Raziskave kažejo, da se od 12 do 16 odstotkov zakonov po tako tragični izkušnji zaključi. Izguba otroka tako lahko pripelje tudi do razpada odnosa, saj je to obdobje povezano z izrazito nestabilnostjo. Tako lahko eden od partnerjev obtožuje drugega, da ne žaluje dovolj, da je otroka že pozabil, da ga ni imel dovolj rad itd. Gre za jezo, ki je posledica globoke žalosti in je le projicirana v drugega zakonca. Pomembno je vedeti, da vsak žaluje na svoj način in nikogar ne bi smeli soditi po njegovem odzivu na izgubo. Izražanje žalosti poteka na več načinov, pri katerih ni pravega ali napačnega. Prepadu v odnosu se žalujoča starša lahko izogneta tako, da sprejmeta čustva drugega in sta si v maksimalno podporo v tem, kar čutita.

Izguba še nerojenega otroka

Nosečnost prinaša s seboj številna pričakovanja, sanje in fantazije – mnogi starši mesece in mesece načrtujejo rojstvo otroka in njegovo življenje v prvih letih. A ko dete umre, še preden se sploh rodi, se pojavi težka bolečina, saj se morajo posloviti od nekoga, ki ni imel priložnosti priti v njihovo življenje. Pojavi se velik razpon čustvenega doživljanja – od žalosti, jeze, krivde, nemoči, obupa, depresije. Ker se zdi smrt še nerojenega otroka za mnoge tako zelo nenaravna, je običajen odziv, da začnejo nekoga kriviti – bodisi zdravnika, bolnišnico, sebe ... V primeru slednjega, mati lahko verjame, da je sama povzročila smrt otroka. Verjame, da bi morala bolj poslušati sebe in svoje telo, prej zaznati, da je nekaj narobe, počivati in manj delati, bolj zdravo jesti ... Mati mora tovrstne občutke predelati in najti sočutje do sebe – to pa sčasoma pripelje do zavedanja, da krivda nikakor ni bila njena. Starši nerojenih otrok imajo po smrti še dodatne sprožilce, ki prebujajo težka občutja – dom je namreč poln malih oblekic in pripomočkov za novega člana družine. Svoje lahko naredi že pogled na prijateljičinega dojenčka ali trgovino za najmlajše. Vsak starš, ki se sooča s to tragično izgubo, mora seveda najprej sprejeti življenje še nerojenega otroka – njegov obstoj, šele nato lahko sprejme tudi smrt.

Kako preboleti?

– Majhni koraki: Po izgubi otroka je treba prihodnost razdeliti na majhne dele – lahko celo ure, dneve, tedne in se postopoma prebijati skozi vsakega posebej. Pomembno se je osredotočati na povsem vsakdanje naloge, kot so pranje perila, nakup v trgovini, hranjenje hišnega ljubljenčka. Ti majhni segmenti v času pomagajo pri osredotočenosti na sedanji trenutek.

– Ohranjanje pozitive: Pomaga tudi, če se starš osredotoča na pozitivne dogodke in izkušnje, ki jih je doživel z otrokom. Pomembno je gledanje fotografij, družinskih albumov, video posnetkov ...

– Sreča je še vedno nekje: Po smrti otroka je ena od največjih ovir, ki jo starši doživljajo ob vrnitvi v običajen tempo življenja, njihova nezmožnost sprejemanja sreče oz. priznanja, da ta sploh obstaja. Nič ni narobe, če se sredi solz pojavi tudi kakšen nasmeh – to ne pomeni izdajstva otroka. Sčasoma je žalost treba izpustiti in se vrniti nazaj. Otrok ostane v srcu in življenju za vedno, pa čeprav nekje daleč stran.

– Potrebe in želje: Ker ima prav vsak posameznik svoje potrebe in želje pri prebolevanju smrti, je prav, da o tem obvesti svoje najbližje: kaj potrebuje, česa si želi, kaj bi pomagalo v tem težkem obdobju. To so lahko čisto konkretna dejanja, ki se nanašajo na pomoč pri gospodinjskih opravilih, nakupih, pomoč pri drugem otroku ...

Viri: Grieving the death of a child - PsyArticles; The Scientist; Clinical Psychology