V življenju imam veliko vlog, sem mama, žena, hčerka, vnukinja, teta, prijateljica in nenazadnje tudi ljubimka. Slednja vloga je za zdrav partnerski odnos zelo pomembna in odkrito povem, da v njej neznansko uživam. Rada sem ženska, čustvena, privlačna in ko je za to čas, svojega seksapila ne skrivam. Z možem si tako večkrat vzameva čas le za naju in ni me sram priznati, da se v moji omari skriva tudi "igračka". Saj veste, da nimam v mislih plišastega medvedka, kajne?

Ta moj "pripomoček radosti" ima svoje skrivno mesto med spodnjim perilom in do pred kratkim sem bila trdno prepričana, da ga tam nihče ne more najti. Zakaj bi pravzaprav kdo stikal po mojih nederčkih in spodnjih hlačkah? Za odgovor na to vprašanje je poskrbel moj štiriletni sin Jan.

Jan ima pred odhodom v vrtec prav poseben obred. Z namrščenim obrazkom hodi med igračami in se skuša odločiti, katere izbranke bo vzel s seboj v vrtec. Bo to avtomobil, slikanica, dinozaver ali letalo? Mali mož si s tem prav vsak dan beli glavico in ko se odloči, jih pospravi v modro vrečko iz blaga.

V vrtcu imajo pravilo, da otroci ob prihodu svoje igrače odložijo v zato namenjeno škatljo, saj bi se v nasprotnem primeru pomešale z vrtčevskemi. Ko napoči čas za igro z domačimi igračami, jih vzamejo iz škatlje in pokažejo drug drugemu.

Dne, ko sem bila deležna največje zadrege v vsem svojem življenju ne bom nikoli pozabila. Zjutraj sem najprej poskrbela, da se je Jan oblekel, umil in popil skodelico toplega čaja. Nato sem mu naročila, naj si izbere igračo in počaka, da se še jaz uredim. Običajno me nenehno kliče in sprašuje za mnenje, tokrat pa me je ubogljivo počakal in opazila sem, da je zelo zadovoljen. Pomislila sem: "krasno, danes bova pravočasno v vrtcu," in pohitela s pripravo službenih papirjev.

V avtu sem ga vprašala katere igračke je vzel s seboj v vrtec in napol preslišala, ko je navdušeno omenil mojo raketo. V vrtcu sem mu pomagala obuti copate, ga poljubila na lička in moj zlati sinek je ponosno odkorakal vzgojiteljici v objem. Trenutek, ki bi ga nadvse želela zavrteti nazaj. Zgodilo se je namreč tisto, kar si nisem predstavljala niti v sanjah ...

Po službi sem pohitela v vrtec in v mislih načrtovala, kako bomo preživeli popoldne. Ko sem pomolila glavo v igralnico, je vzgojiteljica z Janovo modro vrečko v roki, nemudoma stopila do mene in me odvedla v sosednji prostor. Ko je iz vrečke potegnila moj vibrator, se mi je zamegljilo pred očmi. Jan je v vrtec prinesel tole, je dejala in mi ga potisnila v roke. "Med igro z domačimi igračami, ga je ponosno pokazal prijateljem. Prepričan je, da je to raketa in imela sem veliko težav, da mi ga je sploh izročil." Ob predstavi, kako ga deček vzgojiteljici puli iz rok, sem se skoraj histerično zasmejala. Preprosto nisem našla besed in iskreno sem si zaželela, da bi naravnost vame udarila strela!

To, da se vedno znajdem v čudnih situacijah in da sem prava neroda, sem spoznala že kot otrok. V najstniških letih so me starši tolažili, da bo bolje, le glavo naj pogosteje uporabljam. Čeprav vedno poudarjam, da nad vsemi tegobami le še zamahnem z roko, tokrat tega ne morem reči. V tako čudaški situaciji se ne želim nikoli, nikoli več znajti! Vesela sem, da je bila vzgojiteljica razumevajoča in po pogovoru vem, da ne misli, da sem zaradi tega slaba mama.

Jan je zjutraj, ko sem bila v kopalnici, raziskoval po mojem predalu. Našel je predmet, za katerega je bil prepričan, da je raketa in ga poln pričakovanja pospravil v vrečko. Veselil se je, da bo prijateljem v vrtcu pokazal svojo novo igračko. A ta igračka je bila moja in tako zelo neprimerna za otroške ročice! Naslednji dan sem mu kupila pravo raketo, svojo igračko pa pospravila na zelo nedosegljivo mesto. Kje pa imate vi shranjeno vašo "igračko"? Premislite, zadrgega je namreč lahko velika ...