Poznava se že iz gimnazijskih let. Če sem bila jaz takrat noro zaljubljena vanj, je imel on preveč opravka z drugimi dekleti. Nesojena ljubezen, pač. Najine poti so se povsem po naključju prekrižale, ko sem bila študentka. Občasno druženje je preraslo v prijateljstvo, to pa v navezanost, dokler se ni vnela tista iskrica, ki je pri meni še tlela iz gimnazijskih let.

Zelo hitro sva se preselila v najemniško stanovanje, si razdelila vse stroške in pridno začela varčevati za najino skupno prihodnost. Bila sem tako zaljubljena, da sem živela samo zanj. Poročeni prijatelji so naju spraševali, kdaj bo fešta, kdaj bova zibala, pa sva se samo smejala. Bilo nama je tako lepo, da ... Vsak dan po službi sva hodila igrat badminton na bližnje parkirišče, večere pa preživljala v družbi prijateljev ali pred televizijo, kjer sva se pod odejo grela in žgečkala. Preveč lepo, da bi bilo res, mi je šlo večkrat čez misli.

Po dobrem letu in pol skupnega življenja sem zanosila. Takrat so naju prevevali neopisljivi trenutki sreče. Čeprav nosečnosti nisva načrtovala, se je najin glinen prašiček polnil in nisva imela razloga, da bi sploh pomislila, da nama ne bo uspelo. Na mrzel, meglen dan je v ljubljanski porodnišnici posijalo zlato sonce – dobila sva najlepšega dečka na svetu. Vedno ko pomislim na tisti trenutek, komaj zadržim solze. Solze sreče. In ko danes pogledam nazaj, sem v svojem življenju samo takrat jokala iz čiste, nedotakljive, nepopisno srečne sreče.

Danes sva s sinom sama. Letos bo prvič, ko bova sama krasila novoletno jelko in ko se bova šla po večerji ven kepat. Težko je razumeti vse, kar se nama je zgodilo v zadnjem letu. Včasih se mi zdi, da je bilo, kot bi v romantično komedijo prišel terorist in vse postrelil ... Vse se je začelo s partnerjevim – danes sem srečna, da ni nikoli pokleknil! – napredovanjem. Novo službo smo proslavili, kot se spodobi, še bolj sva se veselila, ker so nama bile sanje o hiški malce bliže. Vedela sem, da nas čakajo spremembe, da bo bolj zaposlen, da se bova morala s sinom kakšen vikend umakniti njegovemu delu. Bila sem ponosna, ker si je tega želel, ker se je trudil in ker mu je uspelo s pridnim delom doseči cilj.

"V Nemčijo bom moral. Saj samo za tri dni," je najavil svoje prvo poslovno srečanje. Prvič sem ostala sama z otrokom, ki je bil takrat star tri leta. Naj se ne sliši neumno, če rečem, da sem ga pogrešala. Proti večeru me je poklical prek Skypa in mi govoril, kako je Nürnberg lep in kako bomo šli enkrat skupaj tja. "Danes sem še prost. Se bom pripravljal za jutri, ko se dobimo z nemškimi predstavniki. Joj, koliko dela me še čaka ..." Če bi vedela, da ga je čakala direktorjeva tajnica ... Če bi vedela ... če bi le.

Še danes ne morem verjeti, kakšno naključje je bilo, da sem našla njegov drugi telefon! Nekaj dni po tistem, ko je prišel iz Nemčije, smo se odpravili na nedeljski izlet. Ker ne vozim avta, sem kot vedno sedela na sopotnikovem sedežu in skrbela za smeh in dobro voljo. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem odprla predal na armaturi – tam je ležal meni povsem neznani telefon. ''Kaj pa je to?" sem ga vprašala z dvignjenim telefonom in dobila odgovor, da je to njegov službeni telefon, ki ga je 'slučajno pozabil v avtu'. Pozabil? To ni značilno zanj, a vseeno. Ja, bilo mi je čudno, vendar nikakor ne tako, da bi lahko posumila v njegove besede. Me je pa zabolelo, ker mi ni povedal, da ima dva telefona. Telefon sem dala nazaj v predal, a vendar mi nek črviček ni dal miru. Bilo je prvič, da sem ob njem za trenutek pomislila na ... niti ne vem, na kaj ... nisem se dobro počutila. Zakaj mi ni povedal, da ima službeni telefon, če pa mi vse pove? Pogled mi je ušel na števec za bencin (Se reče tako? Se vidi, da nisem voznica.) in v sebi sem si oddahnila, ker sem vedela, da nas prej ali slej čaka postanek na bencinski črpalki. In tako je tudi bilo. Čakala sem, da je natočil gorivo, in ko je zakorakal proti blagajni, sem hitro odprla predal in zagrabila telefon. Kaj ti je? Kaj delaš? Si nora? mi je odzvanjalo v glavo. Kot bi me nekdo daljinsko vodil, usmerjal, sem odprla prejeta sporočila, od koder je vame usekalo ''miško, komaj čakam, da ponoviva". Miško? Kaj bosta ponavljala? Kaj se dogaja? Ne. Ne. Ne. NE. V ušesih mi je začelo šumeti, postalo mi je slabo, panično sem pogledala sina, ki je, hvala bogu, spal in zadržala sapo. Bilo je kot v počasnem posnetku ... moj pogled na levo, ko je odprl vrata, njegov pogled na telefon v moji roki. Oba brez besed. Zdelo se je, kot da je vsa moja kri stekla v njegovo glavo. Zaprl je vrata, iz zvočnikov nama je Neca Falk pela o mačku Muriju, skozi šipo me je slepilo sonce, roke so se mi tresle, po licih tekle solze, za mano pa je spokojno spal deček, sad najine ljubezni. Najine? Ko danes pomislim, ne morem verjeti, da ti lahko najdražja oseba v trenutku postane tujec ... da lahko v trenutku zasovražiš nekoga! In ko sem v mislih zapuščala avto in zakopala svoje nohte v njegova lica, mi je on mirno vzel telefon in vžgal avto. "Se bova doma pogovorila," je rekel. Doma? Kaj je dom?

Sekunda in moje pravljično življenje se je spremenilo v nočno moro, o katerih sem brala v kriminalkah. Zakaj, sem se vprašala – ne enkrat, tisočkrat. Premlela sem vse skupne trenutke, da bi zapazila kakšen znak. V mislih sem se vračala nazaj, da bi kaj našla ... Nič. Sem slepa ali je bil tako dober igralec? Kako je to možno, če sva si vse povedala, če sva vse vedela?! Če sva bila skoraj popoln par, če ga poznam že leta! Če me je hotel raniti, zakaj ni izbral samo mene? Zakaj tudi najinega dečka? Zakaj?

Ne vem, kako bi mi uspelo brez strokovne pomoči. Dojela sem, da nisem kriva. Izbral si je tako življenje. Nehala sem se spraševati, kdaj je začel lagati. Terapevtka sicer pravi, da bi bilo dobro, če bi se pogovorila, mu dala priložnost, da objasni. Mogoče sem v očeh drugih storila napako, ker sem čez noč spakirala. Meni se ne zdi tako. Dovolj je, da sem sama preživela pekel, ko je imel moj oče vsem na očeh 'prijateljice', moja mama pa je to mirno prenašala, prevzemala krivdo in vztrajala v zakonu, za katerega sva si z bratom želela, da bi ga bilo čim prej konec. Tega svojemu otroku ne morem narediti! Ne morem in ne bom! Imel bo očeta, ima mamico, ki ga ima najraje na svetu. Ne vem, od kod toliko moči, da sem šla. Tisti prekleti nedeljski izlet se je končal s prepirom. Prvič sva se skregala. Med objasnjevanjem je blebetal stvari, ki jih nisem hotela slišati! Da ni mislil, da sta malo preveč popila, da on sploh ni tak, da jo je samo pospremil do sobe, da nista spala skupaj, da ni razmišljal ... ?!?! ... Med bledim sprejemanjem njegovih besed sem se vrnila dvajset let nazaj, ko sem zasačila svojo mami, ko je v temni kleti jokala. Mami, ko bi bila vsaj zdaj tukaj! Vse, o čemer sem bila sposobna razmišljati, je bilo, koga naj pokličem in kam naj grem. Odzvala sem se, kot sem se, ko sem bila majhna – kot sem svojemu očetu za vedno zaprla svoja vrata, sem jih zdaj počasi zapirala edinemu moškemu, ki je žal tudi oče mojega sončka. Moškemu, ki mi je pomenil vse. Jaz tega njemu nisem, ker sicer ne bi vsega uničil.

Življenje gre naprej. Govoriva toliko, kot morava zaradi najinega prvošolčka. Več nisem dolžna. Poznam ga toliko, da vem, da mu je žal. Da mu je težko, ko naju vidi s sinom nasmejana in da si želi, da bi bila slika spet cela. So bili trenutki, ko sem si tega želela tudi sama, a rana je pregloboka. Dobesedno sem žalovala za nama in včasih sem si želela, da bi bilo bolje, če bi me udaril; da bi lažje prebolela klofuto kot vse njegove besede, neko brezzvezno in brezglavo opravičevanje. Zdi se mi, da sem naredila prav. In četudi sem postala skrajno nezaupljiva, verjamem vase in vem, da bom do konca življenja v prvo vrsto postavljala svojega sina in sprejemala odločitve, ki bodo dobre za naju. Naju.

Zgodbo o tem, kako njen mož živi dvojno življenje, nam je zaupala tudi bralka Dragica.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na