Prek študenta sem po navadi delala dve službi. Dopoldneve sem preživela na predavanjih, popoldneve v eni službi, velikokrat pa sem delala še ponoči. Sploh ne vem, kako mi je to uspevalo.

A mi je, pridno sem študirala in vsak prosti trenutek preživela s svojim takratnim fantom. Bila sva noro zaljubljena. Bila sem prepričana, da brez njega ne morem živeti. On je bil pet let starejši in je imel že redno službo. Ob prostih koncih tedna sva hodila na izlete, rada sva smučala in se na sploh zabavala. En teden pred tretjo obletnico sem dobila hude bolečine v trebuhu. Ker bi ravno morala dobiti menstruacijo, sem bolečine pripisovala temu. A so se nadaljevale; zvečer me je fant peljal na ugenco, kjer so mi povedali, da sem noseča. Obsedela sem na stolu pri ginekologu in ga vsaj petkrat vprašala, če se morda ni zmotil.

Nisem vedela, ali naj bom vesela ali zaskrbljena. Hej, stara sem bila 19 let, v prvem letniku fakultete, dojenček še ni bil v načrtu! Ko sem v čakalnici zagledala fanta, sem bila prepričana, da bo on, moj princ, vse težave rešil skupaj z mano. Pa ni bilo tako.

Ko sem mu povedala, da sem noseča, je bilo vse, kar je zmogel, reči "aja“. Ko sem ga vprašala, ali je vesel, mi je odgovoril, da ne ve, da mora o tem malo razmisliti.

Tisti dan ni šel k meni. Pustil me je samo z mislimi, solzami, vprašanji. Naslednje dni se skoraj nisva videla, vedno je imel tisoč izgovorov, ki sem jim seveda verjela. Domačim nisem takoj povedala za nosečnost, saj nisem vedela, kaj naj sploh storim. Hodila sem na faks in domov. Doma sem se zaprla v sobo in jokala. Po enem mesecu se je fant le pojavil. Povedal je, da si je vzel čas za premislek in se odločil, da je najbolje, da naredim splav. Povedala sem mu, da je za splav prepozno, naj raje premišljuje, kako si bomo uredili stanovanje, opremo za dojenčka, varstvo ... Nikoli ne bom pozabila njegovih besed: "Skrbel bom za vaju, a pri tebi ne bom ostal!“

Sama, zapuščena, noseča, študentka – samo to mi je hodilo po glavi. Domači so opazili moje od joka zabuhle oči; namesto da bi se kot normalna nosečnica malce zredila, sem shujšla za več kot pet kilogramov. Morala sem jim povedati. Novico sta starša najprej sprejela zgroženo, pa ne zaradi nosečnosti, temveč nista mogla verjeti, da me je fant zapustil. Pomagala sta mi in mi stala ob strani.

Bilo je le še nekaj tednov do poroda, ko sem zaključevala izpite za prvi letnik. Profesorji so bili neusmiljeni, moj velik trebuh ni smel biti ovira za učenje. Ko sem imela zagovor zadnjega izpita pred komisijo, se je zgodilo.

Ko je profesor izjavil, da sem izpit naredila, mi je odtekla voda. Čeprav sem študirala medicinsko stroko, je v učilnici nastala zmeda. Z reševalnim vozilom so me odpeljali v porodnišnico, kjer sem v groznih bolečinah rodila mojo deklico. Bila je drobna in tako zelo lepa. V prsih me je stiskalo, ko so me spraševali po njenem očetu. Kdo je? Ali ga pokličejo?

Takrat še ni bilo mobilnih telefonov, za hčerko je izvedel od prijateljev. Naslednji dan naju je prišel obiskat. Prinesel je zajčka in bila sem prepričana, da se bo zaljubil v dojenčico. Res se je, a samo za eno uro, potem naju je spet pozabil.

Po mojih izračunih bi z lahkoto nadaljevala študij. Rodila sem junija, torej bi oktobra študij lahko nadaljevala. Dojenčki tako ali tako samo spijo in jedo. A sem se uštela, moj dojenček ni spal nič! Dojiti nisem mogla, ker mi je zaradi stresa zmanjkalo mleka. Pa tudi, če bi deklico za nekaj ur pustila pri mami in šla v Ljubljano, je ne bi mogla dojiti.

Ker sem bila vse življenje samostojna, sem tudi za otroka hotela skrbeti sama. Na centru za socialno delo sem dobila toliko denarne pomoči, da bi si danes lahko privoščila približno 50 kavic.

Ko sem kupila mleko in plenice, mi je v roki ostalo denarja le še za eno kavo. Pri hčerinih štirih mesecih sem začela spet delati, a tokrat le pozno popoldan ali zvečer, ponoči sem se učila ali pa hčerko pestovala, če ni spala. Dober mesec mi je šlo, potem pa se je moje telo uprlo. Hudo sem zbolela, celotno telo mi je začelo odpovedovati, zdravniki so bili prepričani, da je vse skupaj posledica stresa. Ukazali so mi dva meseca strogega počitka.

Vse lepo in prav,  a od počitka ne moreš nahraniti otroka. Moja starša sta bila pridna delavca z navadno delavsko plačo in nista mogla finančno dosti pomagati. Ko je hčerka začela jesti gosto hrano, so se stroški povečali, jogurti, sadje, igrače. Vsa oblačila sem kupovala sama, saj moje prijatejice še niso imele otrok, da bi mi oblačilca posojale. Nekega dne sem se odpravila na center za socialno delo in jih vprašala za nasvet, kako, za vraga, naj s hčerko preživiva s tako malo denarja. Njihov odgovor je bil: "Kakor vesta in znata!"

In sva. Velikokrat sem se morala izmuzniti skozi šivankino uho, velikokrat sem naletela na gluha ušesa, ko sem prosila za pomoč, veliko grdih in neprimernih besed je prišlo do mojega srca, tudi take, da bi se raje učila kot pa noge narazen držala! A gnalo me je le eno – uspelo mi bo in moja punčka bo nekoč tako kot drugi otroci hodila na morje, plavala, kolesarila...

Danes je najstnica in pravega očeta le redko vidi. Vso očetovsko ljubezen je dobila od očima, ki ga je dobila pri petih letih. Čez nekaj let bo tudi sama študentka; kako hudo je biti študent z dojenčkom, ve iz mojih pripovedi. Ve pa tudi, da se z močno voljo in veliko ljubezni vse zmore!