Sašo Einsiedler smo ujeli v zadnjem mesecu nosečnosti, ko je še vedno nasmejana in dobre volje s hčerko Polono nakupovala še zadnje malenkosti za novega člana družine. Takrat še nismo vedeli, da bo na svet privekala Urška in tudi Saša nam je to nagajivo zamolčala. Je pa z veseljem odgovarjala na naša vprašanja.

Ženske z otroki in brez njih zelo zanima, kako ti uspe biti pri štirih otrocih in peti nosečnosti vedno tako urejena, nasmejana in dobre volje?

V resnici imam zelo malo časa za te stvari. Tako se zalotim, da imam že kar dolge nohte, pa sploh ne vem, kdaj so mi zrasli. Ker jih nimam časa oblikovati, jih potem samo malo »popravim«. Mislim, da je bistvo dobrega videza ravno v tem, da se na mojem obrazu večkrat zariše nasmeh. Verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra, oziroma, da se vse dogaja z namenom. Če ne v tistem hipu, se pa kasneje izkaže, zakaj se je nekaj moralo zgoditi. Kar se nege tiče, pa je edino, pri čemer sem zares striktna to, da si redno čistim in s kremami mažem obraz; da bi si namazala še telo, mi običajno že zmanjka časa ali pa se mi ne ljubi. Sicer pa je mati narava po toliko nosečnostih in porodih že pustila določene sledi in se niti ne sekiram več.

Verjetno so tudi jutra pri vas doma videti precej drugačna kot takrat, ko si bila še sama? Zbuditi je treba štiri otroke, jim pripraviti zajtrk …

Slišati je zelo stresno, pa v resnici ni! Večja otroka sta že tako samostojna, da se sama zbudita pred drugimi. V kuhinji si naredita zajtrk ali tisto, kar sem jima pripravila zvečer, in gresta v šolo še preden se ostali zbudimo. Ko vstanemo, sta že takoj dva manj. Žal je mož zaspanec in so jutra bolj prepuščena meni, a do takrat, ko je treba Martina peljati v vrtec, ga pa že zbezam iz postelje, da to stori.

Kako pa sicer prenašaš svojo peto nosečnost in kako si doživljala prejšnje?

Med sabo so si kar precej podobne, seveda pa se pri vsaki naslednji fizično poznajo tudi določena leta. Različne pa so predvsem zaradi mojega odnosa do nosečnosti, do otrok, ki se je v teh letih spremenil skupaj z mano in zdaj drugače gledam na stvari. Na splošno pa nikoli ni bilo kakšnih večjih težav ali slabosti; le zdaj imam nekaj problemov s križem, medenico, a to so menda normalne težave nosečnice pri 40. Moram pa okrcati ZZZS oz. državo, ki se sicer po eni strani zelo trudi za več otrok, po drugi strani pa so mi že dvakrat zavrnili bolniško, češ, da mi ne pripada. Zaradi tega odnosa sem bila zelo razočarana in kar malo jezna. Moje delo je zelo specifično in zdaj ga v resnici ne morem opravljati – vodenje prireditev je večinoma v večernem času in takrat moraš biti spočita, urejena, v visokih petah …
Pa tudi naročniki se zelo otepajo nosečnic na odru. Pri nas očitno še ni sprejemljivo, da je lahko tudi noseča ženska lepa, zanimiva, atraktivna. Trenutno sem se s tem sprijaznila, ni mi pa vseeno tudi za druge ženske, ki se znajdejo v takem položaju. Ginekolog mi je povedal, da zavračajo bolniške celo za dvojčke – veliko besed, pri dejanjih pa zatajijo.

Čeprav si že v visoki nosečnosti, pa nekatere stvari še vedno delaš. Kako v svojem poslu, ki ima čisto drugačen urnik od običajnih, uskladiš delo in družinsko življenje?

Glede na to, da zvečer ne morem delati, ker sem preveč utrujena, skušam delo opraviti dopoldne, mogoče uro, dve ali tri, več ne gre. Živim namreč od tega, kar naredim, žal nisem v državni službi, kjer bi mi plačevali prispevke in dajali plačo. Tudi učenje javnega nastopanja, ki je moje najljubše delo, sem zelo omejila, čeprav je, kot nalašč, ravno zdaj povpraševanje največje. Kar malo sem žalostna, ker me to izjemno veseli, a ne zmorem. Če imam delo, odpeljemo Polono za nekaj ur k varuški, kjer se odlično počuti. Sicer še ne hodi v vrtec in sva ob ponedeljkih in petkih ves dan skupaj. Moji tedni so zelo pestri; včasih, pred kakšnim delom imam mogoče še pol ure zase in se mi zdi, kot da sem na počitnicah. Trudim se, da moji dnevi in urnik ne bi bili preveč natrpani, čeprav je to ob otrocih, hiši in vsemu, kar sodi zraven, kar malo težko. Je pa spet odvisno, kako gledaš na stvari. Če bi družino jemala kot oviro na poti, bi bilo bistveno težje kot sedaj, ko je zame prva in najbolj pomembna.

Imaš kaj prostega časa samo zase in kako ga izkoristiš?

Poskušam se organizirati. Zadnjič smo imeli družinski sestanek na to temo, ker sem se pritožila, da nimam dovolj časa in prostora zase. Bila sem presenečena nad iskrenostjo družinskih članov, ki so dejali, da niso tako neumni, da mi bodo kar dali ta čas, če ga ne bom sama zahtevala. Saj je zanje vendar krasno, da sem vedno na voljo in vse naredim. Dali so mi vedeti, da si moram čas zase sama izboriti. Tako enkrat na teden hodim na srečanja molitvene skupine, kar me zelo napolnjuje, dnevno pa si zdaj izborim tudi popoldanski počitek, da potem zmorem še vsa opravila do večera. Po porodu in ko bo dojenček še malo zrasel, pa nameravam več časa posvetiti športu, da bom v kondiciji in se bom dobro počutila.
Ker živimo zunaj mesta, z otroki veliko časa preživimo v naravi. Z možem sva mnenja, da otroci ne potrebujejo množice krožkov in dejavnosti, kamor bi jih morala razvažati vse popoldneve. Če skupaj kvalitetno preživljamo prosti čas, se imamo lepo, meniva, da jim nudiva boljšo življenjsko popotnico. Takoj, ko posije sonce, smo vsi zunaj, otroci gredo radi v bližnji gozdiček, kjer se igrajo. To je popolnoma drugačno življenje kot v mestu in glede na to, da sem poskusila obe možnosti, v mestu ne bi nikoli več živela, sploh pa ne z družino.