Mačeha je zelo 'trda' beseda za žensko, ki skrbi za otroka, ki ni njen. Pa naj bo to le občasno ali za vedno. Drugo ime za očima in mačeho je krušni starš, otrok pa je njun pastor ali pastorka.
Če se znajdete v tej vlogi, je zelo pomembno, kako jo boste odigrali. Sprejeti 'tujega' otroka je ena od zahtevnejših nalog krušnega starševstva. Prvo in edino vprašanje, še preden spoznate partnerjevega otroka, pa je, ali vas bo in kako vas bo sprejel.

Vanja je pred petimi leti sprejela vlogo krušne mame takrat petletne Mance. Takole je opisala svojo izkušnjo.

S sedanjim partnerjem sva bila sodelavca. Poznala sva se le na videz. Vedno se je zdel nasmejan in deloval je tako ... srečno. Po nekaj mesecih pa sem opazila, da je ves žalosten, zapuščen, s sklonjeno glavo. Sodelavka mi je povedala, da sta se z ženo ločila. Čez približno pol leta sva začela delati na skupnem projektu in sva veliko službeno sodelovala. Najino druženje je preraslo v prijateljstvo in zelo kmalu tudi v ljubezen.

Vedela sem, kaj preživlja, saj sem se tudi sama pred leti ločila, le da sem bila sama brez otrok, on pa je imel takrat hčerkico, staro štiri leta. Skoraj eno leto je trajalo, da sem jo spoznala. K njemu je prišla vsak drugi konec tedna, takrat sem jaz ostala doma. Vedno mi je govoril o njej, kaj sta počela, kaj ima rada, česa ne mara, česa se boji. Zdelo se mi je, da tega otroka poznam do potankosti. Po enem letu pa smo končno 'organizirali' to pomembno srečanje.

Strah in trema, ki sem jo takrat imela, se ne da opisati z besedami. Kot bi imela razgovor s pomembnim človekom, ki bo vplival na moje nadaljnje življenje. Bil pa je samo petletni otrok, mala krhka deklica, ki jo vzljubiš že na prvi pogled.
Na prvem srečanju sem pretiravala s svojo sladkostjo, priznam. Nakupila sem špangic, medvedkov, sladkarij za celo goro. Mala pa me je hladno pozdravila in se šla igrat na igrišče zraven lokala, kjer smo se srečali.

Drugače pa je bilo, ko sva se naslednjič srečali pri njenem očetu. Zelo je navezana nanj in ni sprejela dejstva, da bo ta čas, ki naj bi ga njen očka imel samo zanjo, namenil še komu. Prvi konflikt je nastal zvečer, ko je morala spat v svojo sobo, prej je vedno spala pri očetu. Ko sva jo povabila, naj spi pri nama obema, mi je grobo odvrnila, da je oče njen, ne moj! Šele čez mesece je prišla zjutraj k nama.

Navajanje nama ni šlo najbolje. Če ne bi imela partnerja tako zelo rada, bi verjetno kmalu pobegnila. Velikokrat mi ni stal ob strani, saj je bil razdvojen med dvema osebama, ki ju je ljubil.

Sreča v nesreči

Naš prvi skupni dopust se je končal z nesrečo. A danes vem, da je bila ta nesreča odločilna za moj in Mančin odnos. Drugi dan našega dopusta na morju smo imeli prometno nesrečo, v kateri je bil poškodovan Mančin očka, midve pa sva imeli le lažje poškodbe. Z reševalnim vozilom so ga prepeljali v bolnišnico, kjer je bil tudi operiran. Manca je bila v takem šoku, da sem sama poklicala njeno mamo, torej bivšo ženo od partnerja, s katero se on nikakor ni razumel. Čez dobri dve uri sva se prvič srečali. Manca je spala, midve pa sva se morali pogovarjati. V vsej zmedi se nisva gledali kot bivša in sedanja, ampak kot dve zaskrbljeni ženski, ona za svojega otroka, jaz za partnerja.

Takrat sem spoznala, da Mančina mama ni slaba ženska, da je razumna in predvsem poštena. Če se sliši še tako neverjetno, prav ona je 'kriva', da se z malo zdaj odlično razumeva.

Z Manco se je veliko pogovarjala o tem, da me ima njen očka rad in da imam tudi jaz njo zelo rada. Partner najprej te naveze bivša-sedanja ni sprejemal. Zdelo se mu je neumno in nepotrebno, čeprav je videl, da se s tem gradi moj odnos do pastorke.

Počasi sem se že veselila koncev tedna, ko je bila pri nama. Prej sem vsa nervozna načrtovala izlete, jedilnik, igre …, potem pa sem spoznala, da otroci ne marajo načrtovanja. Sčasoma mi je uspelo biti jaz jaz. Takrat se mi zdi, da me je tudi Manca začela bolj sprejemati.

Mislim pa, da ni veliko ločenih družin pri nas, kjer bi mamica in 'mačeha' tako lepo sodelovali kot v našem primeru. Danes je Manca skoraj najstnica in imava se super. Skupaj pohajkujeva po trgovinicah, brskava po oblačilih, se smejiva in včasih kar pozabiva na njenega očeta. Iz majhne deklice, ki je sama nisem nikoli imela, počasi dobivam prijateljico.

Žalostna sem, ko vidim druge ločene starše, kako grde so njihove borbe, kako maščevalno so nastrojeni, predvsem pa me boli to, da bivši partnerji ne sprejmejo novih, že zavoljo otroka. Ne predstavljam si, kako bi se naša zgodba končala, če bi Mančina mamica gojila sovraštvo do mene. Otrok me nikoli ne bi sprejel. Morda bo kakšna mama ob tem rekla, zakaj bi pa te? Z veseljem odgovorim. Zato, ker je otrok vsake 14 dni pri očetu in tam sem tudi jaz! Naj ve, da je sprejet, da se počuti dobro, ne glede na to, kakšno vojno sta imela starša prej.

Vedno bom hvaležna Mančini mami, da je pomagala pri tem velikem 'projektu', in kot je sama rekla, je to v prvi vrsti storila za svojo hčerko, šele potem je na vrsti vse drugo. 

Vaše izkušnje ali mnenje lahko poveste na forumu.