Vprašanje
Pozdravljeni,
mene pa zanima kako pomagati osemletnici, da najde sama sebe, s tem mislim, da najde nekaj, kar jo veseli, se s tem ukvarja ali veseli. Imamo namreč problem, že od nekdaj je ne veseli prav nič, nobene igrače, igre, hobi... in vedno bolj opažamo, da se cele dneve dolgočasi in postopa iz enega prostora v drug. Jo probamo motivirat z različnimi stvarmi ali dejavnostmi, ki jo pa po 5 min ne zanimajo več. Ima na kupe igrač, ki so aktualne 1 dan. Enostavno ne vemo več, kako bi jo zamotli in s čim.
Prosim za kak nasvet.
mene pa zanima kako pomagati osemletnici, da najde sama sebe, s tem mislim, da najde nekaj, kar jo veseli, se s tem ukvarja ali veseli. Imamo namreč problem, že od nekdaj je ne veseli prav nič, nobene igrače, igre, hobi... in vedno bolj opažamo, da se cele dneve dolgočasi in postopa iz enega prostora v drug. Jo probamo motivirat z različnimi stvarmi ali dejavnostmi, ki jo pa po 5 min ne zanimajo več. Ima na kupe igrač, ki so aktualne 1 dan. Enostavno ne vemo več, kako bi jo zamotli in s čim.
Prosim za kak nasvet.
Odgovor
Pozdravljeni,
Nekateri otroci izkazujejo številne interese, zlahka jih je pritegniti k dejavnostim, spet drugi pa se nad dejavnostmi stežka navdušijo. Pogosto starši zmotno mislimo, da moramo poskrbeti za animacijo otrok. Skrbi nas, ker jim nič ni všeč, pri ničemer ne vztrajajo. Zato jim ponujamo številne igrače in vedno nove dejavnosti v upanju, da bo ta tista prava. Otrok se navadi, da za njegovo zabavo skrbimo mi, in čaka, kaj mu bomo ponudili. Mi pa v skrbi, da morajo otroci čim več doživeti, pogosto pozabimo na čuječo prisotnost “tukaj in sedaj”, na sprehod brez cilja, na klepetanje o vsakdanu ali povsem domišljijskih temah.
Otroku mora biti kdaj dolgčas, saj le tako lahko deluje ustvarjalno in sam razvija svojo igro. Zasičenost z igračami ali dejavnostmi lahko prispeva k neprestanemu prehajanju od ene k drugi in prispeva k težavam pri osredotočanju na le eno dejavnost. Preprost način je umik večine igrač in postopno vračanje tistih, po katerih sama izrazi željo, če sploh jo. Otroka podpremo tudi tako, da se lotevamo dejavnosti, ki so nam všeč, v katerih uživamo – s tem smo mu za vzor. Recimo da se predano lotimo šivanja, kuhanja, gremo na telovadbo…
Pogosto otroka pritegnejo dejavnosti odraslih, z veseljem sodelujejo pri kuhanju, še posebej, kadar jih k temu pretirano ne vabimo, radi pomagajo na vrtu … Radi so samostojni, si recimo pripravijo svoje prigrizke, skrbijo za svoj vrtiček. V tovrstnih dejavnostih lahko vztrajajo dlje in so bolj ustvarjalni kot recimo ob igri s strukturiranimi igračami, ki določajo način igre. Vsi smo že opazili dojenčke in malčke, ki so ob gori igrač najraje posegali po mamini posodi ali očetovem orodju, kablih.
“Najdejo”, kot proces dobro poimenujete vi, se tudi posamezniki v obdobju mladostništva, ki se pred tem dlje časa “iščejo” skozi številne vzpone in padce pri preizkušanju različnih vlog. Na ta način dosežena identiteta je bolj stabilna, kot kadar brez preizkušanja različnih možnosti mladostnik prevzame vrednote staršev ali poklic, ki ga zanj določijo starši. Podobno je pri otrocih – dovoliti jim je potrebno preizkušanje številnih možnosti, jih opazovati in pustiti pri miru, se pogovarjati, jim prisluhniti, preživeti veliko nestrukturiranega časa v naravi, brez zaskrbljenosti glede interesov, pa bodo ti že prišli. Tisti interesi, ki bodo “vzklili” sami, brez našega pretiranega usmerjanja, bodo bolj verjetno “netili iskrice” in vztrajali dlje časa.
Nekateri otroci izkazujejo številne interese, zlahka jih je pritegniti k dejavnostim, spet drugi pa se nad dejavnostmi stežka navdušijo. Pogosto starši zmotno mislimo, da moramo poskrbeti za animacijo otrok. Skrbi nas, ker jim nič ni všeč, pri ničemer ne vztrajajo. Zato jim ponujamo številne igrače in vedno nove dejavnosti v upanju, da bo ta tista prava. Otrok se navadi, da za njegovo zabavo skrbimo mi, in čaka, kaj mu bomo ponudili. Mi pa v skrbi, da morajo otroci čim več doživeti, pogosto pozabimo na čuječo prisotnost “tukaj in sedaj”, na sprehod brez cilja, na klepetanje o vsakdanu ali povsem domišljijskih temah.
Otroku mora biti kdaj dolgčas, saj le tako lahko deluje ustvarjalno in sam razvija svojo igro. Zasičenost z igračami ali dejavnostmi lahko prispeva k neprestanemu prehajanju od ene k drugi in prispeva k težavam pri osredotočanju na le eno dejavnost. Preprost način je umik večine igrač in postopno vračanje tistih, po katerih sama izrazi željo, če sploh jo. Otroka podpremo tudi tako, da se lotevamo dejavnosti, ki so nam všeč, v katerih uživamo – s tem smo mu za vzor. Recimo da se predano lotimo šivanja, kuhanja, gremo na telovadbo…
Pogosto otroka pritegnejo dejavnosti odraslih, z veseljem sodelujejo pri kuhanju, še posebej, kadar jih k temu pretirano ne vabimo, radi pomagajo na vrtu … Radi so samostojni, si recimo pripravijo svoje prigrizke, skrbijo za svoj vrtiček. V tovrstnih dejavnostih lahko vztrajajo dlje in so bolj ustvarjalni kot recimo ob igri s strukturiranimi igračami, ki določajo način igre. Vsi smo že opazili dojenčke in malčke, ki so ob gori igrač najraje posegali po mamini posodi ali očetovem orodju, kablih.
“Najdejo”, kot proces dobro poimenujete vi, se tudi posamezniki v obdobju mladostništva, ki se pred tem dlje časa “iščejo” skozi številne vzpone in padce pri preizkušanju različnih vlog. Na ta način dosežena identiteta je bolj stabilna, kot kadar brez preizkušanja različnih možnosti mladostnik prevzame vrednote staršev ali poklic, ki ga zanj določijo starši. Podobno je pri otrocih – dovoliti jim je potrebno preizkušanje številnih možnosti, jih opazovati in pustiti pri miru, se pogovarjati, jim prisluhniti, preživeti veliko nestrukturiranega časa v naravi, brez zaskrbljenosti glede interesov, pa bodo ti že prišli. Tisti interesi, ki bodo “vzklili” sami, brez našega pretiranega usmerjanja, bodo bolj verjetno “netili iskrice” in vztrajali dlje časa.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV