S tematiko starševstva se skozi humanitarno delo Fundacije Novaka Đokovića ukvarjam že več kot 15 let. S strokovnjaki, starši in celotno skupnostjo izboljšujemo pogoje in okolje za spodbujanje razvoja svojih malčkov. Naša fundacija je skupnost več kot 8000 staršev, s katerimi sodelujemo. Odprli smo 15 središč za starše v Srbiji in ponosna sem, da lahko sodelujem z vsemi. Starševstvo je univerzalna tema, ki se upira času, težavam, izzivom, ki nas mučijo vsak dan. Eden od razlogov, zakaj se že tako dolgo ukvarjam s starševstvom, še preden sem tudi sama postala starš, je ta, da trdno verjamem v preventivo. Verjamem v tisto znano frazo, da je veliko bolje preprečiti kot zdraviti.

Ta tema zame povezuje vse starše na planetu Zemlja, vsem pa je skupni imenovalec OTROK. Menim, da močna družina vodi v močno družbo.

Prepričana sem bila, da bom odličen starš. Kako ne bi bila? Poglobila sem se v to. Pozorno sem opazovala, kaj počnejo vzgojitelji in drugi starši, se udeleževala različnih izobraževanj, brala, se učila. Vpijala sem znanje.

In potem so prišli MOJI otroci. Vmešala se je utrujenost. Pričakovanja, krivda. No, zmeda in nemoč. Strah. Razburjenje in kaos. Povsod plenice in nešteto otroških potreb. Začela sem se spraševati, kje sem jaz v vsem tem. Svoje potrebe sem pustila ob strani.

Po naključju, čeprav verjamem, da nič ni naključno, sem naletela na podkast, v katerem je gostovala dr. Shefali z namenom promocije svoje najnovejše knjige - Ozaveščeni starši. Način, kako je opisala starševstvo, me je popolnoma navdušil. Toliko sem slišala o starševstvu, navsezadnje veliko ljudi govori o tem, da je to prirojena služba, da ko postaneš starš, to vlogo nekako naravno prevzameš. Pravila so znana, ve se, kdo je kdo, in to naj nas vodi. Ne smemo preveč filozofirati in odkrivati tople vode.

Vendar ... živimo v svetu, ki se tako hitro spreminja. Tehnologija je popolnoma spremenila naš vsakdan. Vsa tista znanja, ki smo jih nabirali in pridobivali, izumirajo s svetlobno hitrostjo.

Verjamem, da se vam je že zgodilo, da slišite nekoga nekaj reči in se vas to tako dotakne, da menite, da je povedal točno tisto, kar nosite globoko v sebi. To so pravzaprav nekatera naša globoko potlačena znanja, ki jih ima vsak v sebi, samo potrebujemo nekoga, da nas nanje spomni, da se jih zavemo. Da jih pove namesto nas, ker morda nimamo besed ali pa ne znamo opisati in izraziti vsega, kar čutimo. Dr. Shefali mi je povedala vse, kar sem globoko v sebi čutila.

Hitro sem ugotovila, da moj otrok ni prišel na ta svet, da bi bil v vlogi moje lastnine in mojih neuresničenih želja in idealov. Ni prišel, da bi mi izpolnil želje in sanje. Stvari sem začela bolje razumevati, ko sem se seznanila s konceptom dr. Shefali.

Spoznala sem, da je pot starševstva pot modrosti in ne praktičnih nasvetov. Vsak otrok je drugačen in vsak starš je drugačen. Na isto težavo lahko odgovorimo na milijon načinov, vendar ko smo utrujeni in naše potrebe niso zadovoljene ... vse poti vodijo v obup, strah, paniko, jezo, bes in včasih tudi depresijo.

Koncept ozaveščenega starša mi je bil popolnoma neznan. Kaj to sploh pomeni? In kako to, da v središču starševstva ni otrok, ampak starš? Vse to me je izredno navdušilo in knjige sem takoj kupila v elektronski različici. V tem primeru sem bila precej neučakana. Razsvetljen starš razmišlja o sebi, se ukvarja s svojo notranjostjo in naravni rezultat te introspekcije je otrok, ki sledi staršu. Starševstvo, osredotočeno na starša, v središče postavlja otroka in ne sebe ter svoje potrebe, želje, pričakovanja, projekcije, ki smo si jih zamislili, da jih mora otrok doseči. Zavestni pristop je živ, aktiven in uči otroke slediti svojemu duhu in puščati edinstveni pečat v vsem, kar počnejo.

Ta pristop ponuja načine, kako namesto uma na prvo mesto postavimo srce, saj delovanje s te točke otroku omogoča, da je takšen, kot je. V nasprotnem primeru, torej, če predvsem izhajamo iz uma, naši odzivi delujejo na osnovi skrbi, strahu, pričakovanj ...

Če se ne zavedamo, da je naš otrok tukaj zato, da nam pomaga podoživeti lastne travme, potem svoje travme in strahove prenašamo na otroke. Nepotrebno, kajne?!

Vsak konflikt, ki ga imamo v sedanjem trenutku – bodisi z otroki, zakoncem ali drugimi odraslimi, je na nek način podoživljanje našega otroštva. Vsak odnos, vsaka interakcija temelji na načelih naše vzgoje. Če pogledamo tako, se strinjate, da v tem primeru v sobi ni odraslih; vsi smo otroci z različnim vedenjem. In ko gre za starševstvo, smo v številnih pogledih otroci, ki vzgajamo otroke, poudarja dr. Shefali Tsabary.

Moje osebno poslanstvo je, da vse, kar se naučim, zberem ali odkrijem, z veseljem delim z drugimi. Ko določene ugotovitve prinesejo izboljšave v moje življenje, je dobro, da jih delim z ljudmi okoli sebe, saj verjamem, da se blaginja otrok tako množi. Verjamem v svet, v katerem se učimo drug od drugega z željo, da si vsak zase vzame tisto, kar želi, zato naj vsak pomisli in poskusi, ali bo ta rešitev ali predlog imel podoben učinek tudi v njegovem življenju.

Pomembno je, da se naša starševska skupnost poveže in da vsi skupaj uporabimo čustvena ter duhovna spoznanja, ki so del procesa starševstva. Globoko verjamem, da nas ta cilj lahko poveže in da lahko z njim skupaj rastemo, tako da bomo mi in naši otroci živeli bolj izpolnjeno življenje.

Želela sem, da bi bil prihod takšne strokovnjakinje priložnost za celotno regijo. Da čim več staršev v regiji sliši in spozna dr. Shefali. V Evropi bo na obisku prvič in menim, da je to priložnost, ki bi jo morali izkoristiti vsi.

Povezani smo ne samo prostorsko, ampak tudi skozi izkušnje. Želim si, da smo drug drugemu opora in podpora, ter menim, da je tema starševstva tista, ki nas lahko združuje v najpomembnejši in najtežji vlogi, ki jo imamo – biti starši.

Otroci so tista točka, ki nas povezuje, kar je zame zadosten razlog, da o tem skupaj razmišljamo.