Prehod z enega na dva in nato na tri otroke je bolj enostaven, kot si morda predstavljate. Z vsakim postane lažje, kot starši smo bolj sproščeni in manj zapletamo. Sprijaznimo se, da ni mogoče vsega postoriti in da je popolnost le še abstraktna beseda, ki je v resničnem življenju ne bomo pogosto doživeli.

Glede na lastno izkušnjo lahko povem, da mi je prvi otrok postavil svet na glavo, po prihodu drugega, že 20 mesecev pozneje, se mi je marsikdaj zdelo, da ne vem, kje se me glava drži. Po rojstvu tretjega otroka, tri leta in dva meseca po drugem, pa se mi je vse zdelo precej preprosto in razumljivo. Bila sem bolj samozavestna in zavedala sem se sposobnosti. Predvsem pa sem se zadovoljila, da se včasih kaj ne izide po načrtih in da ničesar ne morem z gotovostjo načrtovati. Življenje sem si poenostavila tako, da sem besedo iz "bomo" spremenila v "predvidoma bomo".

Tako.

Življenje se vedno spremeni ob prihodu otroka, ne glede, ali je prvi, drugi, tretji ali deseti po vrsti. Vsak obogati svet z lastno osebnostjo in v družino prinese novo dinamiko, veselje, srečo in ... tudi več gospodinjskih opravil. Pranju in zlaganju perila pri treh ni videti konca, stalno opravilo postanejo sesanje, pometanje, brisanje po tleh ... del vsakdanjika večkrat na dan so kuhanje, pospravljanje, pomivanje ...

Med ključnimi dejavniki, koliko je dela za starše, je seveda starost sorojencev. Če so vsi trije pod pet let, je zelo pestro, medtem ko se lahko ob starejših nadejate več pomoči. Tako lahko denimo devetletnik že zelo pomaga pri dojenčku, če ga zamoti z igro, in tudi drugje. Lahko priskoči na pomoč pri gospodinjskih opravilih, pospravi posodo z mize in iz pomivalnega stroja, zloži perilo, skoči v bližnjo trgovino. Odlično pa je zagotovo, ker več rok pomaga pri hiši, ko so starejši ... ko denimo eden odnese smeti, drugi posesa, tretji pobriše prah, medtem ko mamica in očka delata 101 drugo opravilo in že je stanovanje bolj pospravljeno.

Ob enem ali dveh otrocih je zagotovo mogoč večji nadzor. Na trenutke je na nek način lahko prav zanimivo, ker je pri treh otrocih več otrok kot staršev. Navedeno še posebej pride do izraza, če je z njimi samo eden od staršev. Sam samcat s tremi. Kot vemo, imamo namreč dve roki, kar je kot nalašč za dva otroka naenkrat v naročju ali ob držanju za roke. Starši ne moremo istočasno držati vseh treh za roko, zato se nam včasih zdi, da bi morali imeti šest ali osem rok, da bi lahko vse opravili brez večjih težav in pretresov. 

Hkrati vemo, da ne moremo biti na treh koncih hkrati in da ne moremo vsega nadzorovati. Razgibano postane življenje, ko se trije odločijo oditi vsak v svojo smer. A morda za koga nasprotujoče, ampak starši treh vemo, da je tudi zato v bistvu fino imeti več otrok. Mala trojica pravzaprav prav tako, kot včasih "pobegne", poskrbi drug za drugega. Otroci se torej medsebojno čuvajo in opozorijo starše, če kdo kaj dela narobe ali če je kdaj kaj nevarno. Vsi si med seboj pomagajo in v otroštvu postanejo zavezniki za vse življenje.

Je pa res, da starši treh na vsakem koraku opažamo, da je večina stvari prilagojena za štiričlansko družino. Na trgu je manjša izbira avtomobilov, v katere lahko zadaj namestiš tri otroške sedeže, hotelske družinske sobe so namenjene štirim, peti je vedno na dodatnem ležišču. Ko že imate avtomobil s tremi sedeži zadaj, je prtljažnik ob odhodu na počitnice skorajda po pravilu vedno premajhen in je treba nujno s seboj peljati tudi poln strešni kovček. Svojevrsten izziv je tudi izbira stanovanja, ki so velikokrat dvosobna, ali hiše – tipske imajo v načrtu zasnovane dve in praviloma ne treh otroških sob, kar seveda podraži gradnjo.

A na srečo se finančni izdatki ne potrojijo, saj se oprema in oblačila lahko prenašajo z otroka na otroka. Potroji se drugo – mamice doživimo trikratne nosečnosti, trikratne porode in trikratno dojenje. Starše čakajo trikratne neprespane noči, trikratna prezgodnja jutranja vstajanja. Ob odhodu od doma je treba poskrbeti, da gredo trije primerno oblečeni skozi vrata, in ob dodatnih interesnih dejavnostih je treba tri spraviti na pravo mesto ob pravi uri. Obleči in obuti tri za vragolije na snegu se zdi misija nemogoče, ko na vrata potrka bolezen, se običajno nalezejo drug od drugega. Ko je jok, je jok na kubik.

Pri treh ni nikoli dolgočasno. Poseben izziv je vsem trem nameniti vsaj približno enako pozornosti, biti do vseh karseda pravičen, vse enakopravno nagrajevati in seveda tudi kaznovati. Usklajevanje treh malih, a izoblikovanih osebnosti je na trenutke precej stresno. Poseben izziv predstavljajo kompromisi o izbiri skupnega obroka, o filmu za filmski družinski večer, s katerim zadostimo vsem okusom, o pesmih, ki jih poslušamo med potovanjem z avtom, o družinskih namiznih igrah. Manj je časa zase in praktično ni intime; tuširanje brez motenj postane prestiž. 

Pravijo, da je tretji otrok povezovalni in da v že prej trdno družino prinese še več ljubezni. A – roko na srce – nadvse malo časa ostane za partnerja. "Zmenki" so skupno kosilo, popoldanski sprehod na bližnji hrib, nakupovanje pohištva in posteljnine (brez otrok, seveda). Izraze naklonjenosti je treba nadoknaditi s kratkimi sporočili, opremljenimi s srčki, poljubčki, objemi. Ljubezen postanejo dejanja – recimo zapiranje vrat spalnice v soboto zjutraj, da lahko drugi še malo pospi, čeprav so otroci že pokonci, in ogromno pomeni že vprašanje pozornosti: "Kako si?" in zaljubljen stavek: "Rad/a te imam."

Seveda je pri treh otrocih naporno, ampak je vredno. Družina je bistvo vsega, je mnogo več kot menjavanje plenic, reševanje trmastih izpadov, pomanjkanje spanja, utrujenost. Res delu ni videti konca in res bi včasih prijalo, če bi si lahko vzela dan ali dva samo zase, da bi uspela opraviti vse "pozabljeno" za nazaj in še malo za naprej. A dejstvo je, da je obveznosti treba postoriti z otroki ob sebi, saj je za dva praviloma še mogoče najti varstvo pri babicah, dedkih, tetah, stricih, prijateljih, medtem ko so trije za marsikoga že prenaporen zalogaj. Ob največji utrujenosti in izčrpanosti pa se je dobro opomniti, da bo vse enkrat minilo. Jaz si govorim, da bodo še prehitro odšli, razprli krila in kot odrasli zapustili "gnezdo".

Prvi otrok je igračka, drugi čačka, tretji je šele otrok, pravi slovenski pregovor. Vprašanje, če drži. Družina je za vsakega drugačna, popol(nje)na je, ko tako veli srce. Za ene z enim, za druge z dvema, za tretje s tremi in za preostale z več otroki. Zagotovo je prednost velike družine spoznanje, kako nesebično se ljubezen lahko množi, kako ogromno je lahko smeha, zabave, veselja. Kako glasno in pestro je lahko, kako v dnevu ni niti enega dolgočasnega trenutka ... Največ pa pomeni zavedanje, kako izjemno je z nekom imeti družino ter deliti največjo in najlepšo dogodivščino življenja.