Nasilje, psihično ali fizično, je travmatično in lahko vodi do zmedenosti, dvomov in vse do tega, da obtožujete sami sebe, še več, stisko doživljajo tudi najmlajši, ki vas ravno v teh trenutkih najbolj potrebujejo. Pomagati morate sebi, da boste lahko pomagali njim. Potrebovali boste veliko poguma, ampak na tak način boste omogočili sebi in svojim otrokom lepše in boljše življenje. V nadaljevanju smo se o tem pogovarjali s Tjašo Hrovat, svetovalko na Društvu za nenasilno komunikacijo. 

► Za otroka, ki je bil priča nasilju 

Ali je pomembno, da se z otrokom pogovorimo o tem, kaj se je zgodilo? Kako otroku pojasniti, kaj se je sploh zgodilo?

Zelo pomembno je, da se z otrokom pogovorimo o nasilju, ki mu je bil priča ali ga je doživel. Podpora in pogovor mu bosta pomagala, da bo lažje predelal svojo izkušnjo. Preden se z otrokom pogovorimo, si je treba vzeti čas in razmisliti o svojih mislih, občutkih in odzivih na stresne dogodke. Otroci namreč dobro zaznavajo, kako se počutimo, in se od nas učijo, kako se odzvati na različne dogodke.

Poudarite, da ni odgovoren za to, kar se je zgodilo 

Pomembno je, da pogovor vodimo umirjeno in tako krepimo otrokovo zaupanje vase in v nas. Poudarimo, da za nasilje ni odgovoren on, pa čeprav ga je povzročitelj/ica morda želel prepričati, da je (»Če ne bi nagajal, ne bi znorel!« »Če bi bil bolj priden, se z mamico ne bi kregala!«). Lahko pričakujemo, da bo otrok vedel več, kot si predstavljamo, da ve, saj otroci hitro zaznajo vse napetosti v družini, čeprav jih želimo skriti.

Otroku bodite na voljo tudi za pojasnila

Otroku je treba pustiti čas in prostor, da izrazi svoja čustva in pove, kako je sam doživel vse skupaj. Naj ve, da nas lahko vpraša karkoli. Če na kakšno vprašanje ne želimo odgovoriti, mu lahko povemo, da potrebujemo nekaj časa za razmislek. Starša, ki je povzročil nasilje, ne očrnimo pred otrokom kot slabo osebo, jasno pa povejmo, da je njegovo/njeno vedenje nesprejemljivo in da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da se ne bo ponovilo.

Otroci, od najmlajših do tistih malo starejših. Kako pristopimo do njih glede na njihova leta? 

Tako kot pri drugih pogovorih je tudi pri pogovoru o nasilju pomembno, da uporabljamo besede in pojme, ki jih otrok razume. Pozoren je treba biti tudi na to, kdaj bi otrok želel pogovor prekiniti. Nekateri otroci postanejo nemirni, nehajo poslušati, začnejo zganjati norčije ali nehajo spraševati.

Kako lahko prepoznamo otrokovo stisko in mu pomagamo?

Otroci se na nasilje v družini odzivajo zelo različno. Odziv je odvisen od tega, kako hudo in kako pogosto je nasilje, kakšni so njihovi viri moči, njihova socialna mreža in podobno. Nekateri najdejo svoje strategije spoprijemanja in sploh ne kažejo očitnih znakov stiske. Drugi imajo lahko težave tako v šoli kot v družbi vrstnikov in vrstnic ter doma.

Pojavijo se lahko spremembe v čustvovanju in vedenju

Otroku, ki je priča nasilju, se zamaje osnoven občutek varnosti. Pri njem lahko zato opazimo spremembe v čustvovanju, ki se lahko kažejo kot povečan strah ali jeza in vedenju – otrok lahko težko zaspi ali ima nočne more, začne znova močiti posteljo, se začne pretirano oklepati nenasilnega starša, ima izbruhe jeze in podobno.

Otroci imajo lahko tudi dolgotrajne težave z zdravjem, vedenjem, šolo in čustvovanjem, še posebno takrat, kadar nasilje traja dolgo časa. Postanejo lahko depresivni, tesnobni, pojavi se lahko samopoškodovanje ali drugo samodestruktivno vedenje, začnejo izostajati od pouka in podobno.

Otroku zelo pomaga, če ima zaupen in varen odnos z vsaj eno odraslo osebo, na primer z neogrožajočim staršem, morda z babico, dedkom, učiteljico v šoli ... Z zaupno osebo se lahko pogovori ter hkrati pri njej najde občutek varnosti in sprejetosti. Pomaga tudi, da ima v življenju vsebine, kjer se lahko potrjuje in doživlja uspehe, na primer kakšno športno ali umetniško aktivnost, v kateri uživa.

Seveda pa je stvar, ki bo otroku najbolj pomagala, ustavitev nasilja. Zato je potrebno, da obvestimo center za socialno delo ali policijo, kadar sumimo, da se v družini dogaja nasilja. Šele tako se bodo lahko sprožili ustrezni postopki za zaščito otroka.

Nekateri otroci lahko stisko razrešujejo z izbruhi, na primer z agresijo v smislu posnemanja nasilneža ali obratno – otrok hoče čuvati »mamico«. Kako pristopiti v teh primerih do otroka?

Do vsakega otroka, ki izraža stisko, je treba pristopati s še posebno občutljivostjo in potrpežljivostjo. Učimo ga lahko prepoznavati svoja čustva in občutke (»Vidim, da si prestrašena.«) ter razlikovati med čustvi in vedenjem. Povejmo mu, da so vsa čustva in občutki dovoljeni, da pa ni dovoljeno in sprejemljivo vsako vedenje. Skupaj z njim iščimo načine, ki mu bodo pomagali izražati neprijetna čustva na konstruktiven način in načine, kako jih lahko obvladuje. Povejmo mu, kaj bomo naredili za njegovo zaščito, saj bo tako njegov strah manjši. Pri tem pazimo, da ne obljubljamo stvari, ki jih ne moremo narediti ali niso v naši moči.

Otrok potrebuje občutek varnosti … Kako ga lahko travma zaznamuje?

Otrok se bo zares varno lahko počutil šele takrat, ko bo tudi zares varen. Dokler je v njegovi družini prisotno nasilje, ni varen, zato je najprej treba poskrbeti, da so inštitucije, ki nasilje lahko ustavijo, o dogajanju obveščene in je otrok primerno zaščiten.

To, v kakšni meri bo travma otroka zaznamovala, je odvisno od značilnosti nasilja, odziva okolice na nasilje, odziva pristojnih institucij, podpore socialne mreže, otrokovih osebnostnih značilnosti, njegovih sposobnosti za soočanje s stresom, otrokovih morebitnih drugih težav ter drugih okoliščin. Sicer pa je odziv na travmo lahko zelo različen. Pomembno je vedeti, da otrokovega življenja ne sestavlja le njegova izkušnja nasilja, temveč mnogo več. Pri svojem delu srečamo mnogo otrok, ki so doživeli hudo nasilje, pa iz različnih vzrokov nimajo tako hudih posledic, kot bi pričakovali.

► Za mamo, ki je žrtev nasilja

Kaj lahko doživlja žrtev nasilja in kako to vpliva na otroka? Mora biti »močna« pred otrokom?

Pri nasilju v družini so najpogostejše žrtve ženske, torej mame. Ponavadi hkrati doživljajo več vrst nasilja, tako psihično kot tudi spolno, ekonomsko ali fizično, ni pa nujno. Res pa je, da sta fizično in spolno nasilje vedno pospremljena tudi s psihičnim nasiljem, medtem ko obratno ni nujno.

Otrok ve in zaznava mnogo več, kot bi si mama v takšni situaciji želela. Zato je prav, da z otrokom o nasilju govori, a na način, da ga ne obremenjuje s svojo stisko. Pomembno je tudi, da ima tudi mama odraslo osebo, s katero se lahko pogovori o svojih težavah in se razbremeni. Sicer se lahko zgodi, da postane otrok njena edina opora, kar ni vloga otroka. Svojih skrbi in napetosti naj ne prelaga na otroka. To seveda ne pomeni, da mora biti pred otrokom ves čas »močna.« Kadar se počuti slabo, otroku lahko to pove, a mu tudi zagotovi, da bo poskrbela zase in da mu ni treba skrbeti zanjo. Koristi tudi, da pove, kako bo to naredila (»za pomoč sem prosila policijo«, »kadar potrebujem, se pogovorim s prijateljico«, »veliko berem o stvareh, ki mi pomagajo« …), saj s tem pokaže otroku, kako lahko tudi sam poišče pomoč in se razbremeni.

Kako lahko pomaga sebi in otroku v taki situaciji?

V trenutku nasilnega izbruha je treba najprej poskrbeti za zaščito svojega telesa in življenja. Dobro je, da je mama z otrokom dogovorjena, da naj se ob izbruhu umakne iz stanovanja (na primer: gre k sosedi/u, če je to mogoče) ali gre v drugo sobo ter pokliče policijo. Če le lahko, naj se tudi sama umakne v čim bolj varen del stanovanja, stran od povzročitelja/ice, stran od orodja in orožja in pokliče policijo. Lahko se že v naprej dogovori s sosedom ali sosedo, naj pokliče policijo, če sliši iz stanovanja kričanje ali nenavadne zvoke.

Poiščite strokovno pomoč

Kar se tiče reševanja celotne situacije je najbolje, da si oseba, ki doživlja nasilje, najde strokovno pomoč, saj bo tako najlažje načrtovala korake za zagotavljanje svoje varnosti in varnosti otroka. Obrne se lahko na center za socialno delo ali pa na katero izmed nevladnih organizacij. Pot iz nasilja je lahko dolga in naporna in dobro je, da ima oseba na razpolago najboljšo možno podporo in informacije. Podrobni varnostni načrti so dostopni na naši spletni strani. 

V primeru, da je mama z otrokom odšla od nasilnega očeta ... Kako naj razrešuje otrokovo stisko, če se otrok boji očeta ali noče k njemu? Ali če otrok vseeno hoče, da ostanejo skupaj?

Mama naj otroku razloži, zakaj je prav, da sta se umaknila od očeta, pa čeprav ga ima otrok ali morda tudi ona še vedno rada. Pove naj, da je nasilje nevarno, nedopustno in tudi kaznivo dejanje in da sta se morala odseliti, da se zaščitita. Izrazi naj razumevanje za otrokovo stisko ali nezadovoljstvo, saj sta razumljiva, a ostane neomajna pri svoji odločitvi.

Kadar se otrok očeta boji ali noče k njemu, je treba otroku prisluhniti in preveriti, ali je otrok na stiku res ogrožen. V tem primeru je treba na sodišče vložiti predlog za izvajanje stikov pod nadzorom ali prekinitev stikov in o ogroženosti obvestiti center za socialno delo. Če si otrok ne želi k očetu, je dobro skupaj z njim iskati načine, kako bi lahko preživel čas na stiku, da bi mu bilo prijetno, raziskati, kaj bi mu pomagalo (najljubša plišasta igračka, možnost, da se z mamo sliši po telefonu, krajši čas stika, če je to mogoče ...). Otroku pomaga tudi, če mu mama sporoča, da mu privošči, da mu je na stikih lepo, in da bo v času, ko ne bosta skupaj, tudi sama počela stvari, ki jo veselijo, da otroka ne bo skrbelo zanjo.

Kako lahko mama otroka tudi po razhodu zaščiti pred nasilnim očetom? Kaj storiti v primeru, če nasilnež uporablja otroka kot sredstvo kaznovanja mame in jo hoče prizadeti preko otroka?

Povzročitelji nasilja otroke pogosto uporabljajo kot orodje za izvajanje nasilja, saj vedo, da je večina mam pri tem najbolj občutljivih. Pogoste so grožnje: »Če me zapustiš, ti bom vzel otroka/ne boš nikoli več videla otroka.« Tudi po prekinitvi odnosa povzročitelji predaje otroka na stiku ali sam stik zlorabijo za nadaljevanje pritiska nad bivšo partnerko. Otroka zaslišujejo, kaj mama počne, s kom se druži in podobno. Stike prestavljajo, podaljšujejo ali krajšajo, pri tem pa pričakujejo popolno prilagajanje mame. Zato je zelo pomembno, da starša čim več stvari, povezanih s skrbjo za otroka, določita pisno, s pomočjo centra za socialno delo ali sodišča. Predvsem je pomembno, da so čim bolj natančno določeni stiki, saj se tako zmanjša možnost manipulacije. Določeno naj bo, kdaj poteka stik in koliko časa, kam starš pripelje otroka, kje ga prevzame, kako bo med počitnicami in prazniki, kaj je s stikom, če otrok zboli, kaj si bosta starša pred stiki predala (dokumente, zdravila, šolske potrebščine ...) in podobno.

Da bi pogovor mame z očetom, ki nasilje povzroča, dosegel svoj namen, torej ustavitev nasilja, ni pričakovati. Če bi bilo to mogoče, najverjetneje razveze sploh ne bi bilo. Po naših izkušnjah večina žensk zelo dolgo poskuša urediti razmerje s pogovorom in naredi vse, kar je v njihovi moči, preden se odločijo za prekinitev zveze. Zato se je najbolje obrniti na pristojne inštitucije in nasilje prijaviti, saj je to najboljša dolgoročna zaščita. Prav tako je dobro, da si, če menijo, da jo potrebujejo, najdejo strokovno pomoč, v okviru katere se bodo lahko razbremenjevale, predelovale svojo izkušnjo in načrtovale življenje brez nasilja. V kolikor opažajo posledice nasilja tudi pri otroku, je dobro, da poiščejo pomoč tudi zanj.