Praznovanje božiča je tradicija, ki jo najdemo na vseh koncih sveta. Čeprav gre prvotno za krščanski praznik, ga praznujejo tudi druge verske skupnosti in večina nevernikov po vsem svetu. O tem, kako je videti božič pri nas in v drugih evropskih državah, smo že pisali. Kako pa je drugod po svetu? Kaj družine počnejo na ta dan? Poznajo Božička? Krasijo smrečico? Preverili smo, kakšne so božične tradicije na različnih koncih sveta in ugotovili ... No, preverite sami!

Amerika

Božično-novoletni prazniki so v Združenih državah Amerike stvar prestiža in nima neposredne povezave s krščanskim božičem. Bolj kot jaslice in cerkvene slovesnosti je tam pomembno, kdo bo imel doma večje in razkošneje okrašeno božično drevo, koliko daril bo pod njim ter kdo bo hišo ter njeno okolico okrasil z več lučkami. V praksi je ameriški božič zelo potrošniško usmerjen praznik, povezan s kupovanjem velike količine daril in pisanjem čim večjega števila voščilnic. V večini ameriških domov na božični večer iz kuhinje zadišita puran ali šunka v brusnični omaki, obvezni sestavni del božiča so tudi krhki piškoti. Družina skupaj okrasi božično drevo, otroci pa Božičku pripravijo piškote in kozarec mleka. Osrednja osebnost praznovanja je Božiček oziroma Santa Claus, v rdeče oblečen mož, ki prinaša darila.

V večini držav srednje in južne Amerike praznovanje božiča traja najmanj teden dni, vrhunec pa doseže, ko družina sede k božični večerji. Tik pred spanjem otroci običajno lahko odvijejo darila, ki so položena pod smrečice. Ker je Južna Amerika na spodnji polovici zemeljske oble, božič obhajajo v poletnem času, in ker takrat ni snega, drevesa in kaktuse okrog hiše okrasijo z vato ter si tako pričarajo božično vzdušje, kakršnega poznamo pri nas. V Mehiki na trgih vseh večjih mest ljudje nekaj tednov pred božičem do potankosti okrasijo stojnice. Nekateri Mehičani z obrobnih pokrajin potujejo več dni, da se udeležijo slavja na teh trgih in obiščejo stojnice, imenovane 'puesto', na katerih ponujajo izdelke različnih obrti, tradicionalne mehiške jedi in cvetje, med katerim so najpogostejše orhideje in domorodne 'poinsettias', za katere pravijo, da so božiču začele pripadati v 17. stoletju, ko naj bi mali deček Pablo te cvetlice, ki jih je nabral ob cesti, poklonil malemu Jezuščku, ker za druge ni imel denarja.

Osrednje božično praznovanje v Mehiki se imenuje 'la posada'. To je procesija, ki prikazuje Marijino in Jožefovo iskanje prenočišča ter noč v betlehemskem hlevu. Tako kot v legendi se tudi to iskanje prenočišča začne devet dni pred božičem. Vsi zbrani se razdelijo v dve skupini – eni predstavljajo romarje, drugi gostilničarje. Romarji potujejo od hiše do hiše ter prosijo za zatočišče in jih gostitelji vedno znova zavračajo, dokler deveti dan tavanja ne pridejo do hiše, ki je za te potrebe preurejena v hlev z jaslimi. Tu romarje sprejmejo z velikim veseljem, nato vsi skupaj molijo božične molitve in potem je čas za zabavo, na kateri ne manjka hrane in pijače ter na kateri otroci izmenično poskušajo s palicami in kiji odpreti pinjate – z barvitim okrasjem okrašene kartonaste škatlice, ki so razobešene okrog hiše ter v katerih so skriti darila in sladkarije.

Podobno kot pri nas je tudi v Braziliji božična večerja običajno sestavljena iz puranjega in svinjskega mesa, pomembna priloga je riž z rozinami in farofo – popraženo mešanico moke, narejene iz gomoljev južnoameriške rastline manioke. Namesto s potico se sladkajo s tropskim sadjem in sladoledom. Se pa Brazilci od nas močno razlikujejo po tem, kako preživijo božični dan – sicer je tudi pri njih v ospredju druženje v družinskem krogu, a namesto ob topli peči uživajo na plaži ter v morju. Tudi v Argentini je za božič že prav prijetno toplo, zato imajo lahko naziv božično drevo vse vrste dreves, ne le iglavci. Po tradiciji jih postavijo že 8. decembra, na dan Marijinega spočetja, in jih okrasijo z okraski, cvetjem ter lučkami. Božična večerja ima pogosto obliko žar piknika, postrežejo pa jo šele uro ali dve pred polnočjo. Nato se nekateri odpravijo na praznovanje polnočnice, drugi pa nov dan pozdravijo s spuščanjem papirnatih latern v zrak ali z ognjemeti.

Prav poseben čas leta je božič v Kostariki, saj predstavlja konec šolskega leta. Ljudje torej pričakujejo ne samo praznika, temveč tudi začetek počitnic, oboje pa radi slavijo na plaži. Domovi in jaslice so namesto z iglavci ter mahom okrašeni s tropskimi cvetlicami in sadjem, božično drevo pa naredijo sami iz vej cipres ter ga okrasijo z rdečimi kavnimi zrni. Zvečer se Kostaričani oblečejo v nova oblačila in se ob polnoči odpravijo k maši, nato pa odhitijo domov na božično večerjo, ki jo običajno sestavljata piščanec ter svinjska pečenka. Ko se odpravijo spat, na svoj račun pride ‘Niño dios’ oziroma v prevodu ‘božje dete’, ki otrokom prinese darila – ne boste verjeli, a najbolj priljubljeno božično darilo v Kostariki so … jabolka!

Haitijci se po božično drevo odpravijo že na začetku decembra – ali v gore po naravno ali v večje in bolje založene trgovine po umetno. Doma ga lično okrasijo in nato komaj čakajo božični večer, ko otroci pod njega nastavijo dobro zloščene čevlje, ki jih napolnijo s slamo. Po večerji se ne odpravijo spat, kot bi pričakovali pri nas, temveč božično noč z družino preživijo zunaj: najprej gredo k polnočnici, nato prepevajo po ulicah in se družijo s prijatelji. Božiček pa medtem doma slamo zamenja z darili. Ko se zjutraj vsi vrnejo domov, se zberejo ob jedi, imenovani 'reveillon', kar v francoščini pomeni 'zbuditi se', potem pa se odpravijo spat – do kosila.

Afrika

V Demokratični Republiki Kongo božič velja za izrazito verski praznik, zato okraševanja, podarjanja daril in božične nakupovalne mrzlice praktično ne poznajo. Na božični večer se verniki odpravijo v cerkev, kjer veliko prepevajo, nato pa uprizorijo žive jaslice, ki so pravzaprav celotna zgodba od nastanka sveta z Adamom in Evo, zato običajno trajajo več ur. Ob polnoči praznujejo Jezusovo rojstvo in s tem žive jaslice dosežejo vrhunec. Okrog ene ure ponoči se nato odpravijo proti domu in ležejo k počitku, na božični dan pa mora biti na mizi obvezno meso.

Azija

Kristjani v Iranu božični čas začnejo 1. decembra, ko s svojih jedilnikov umaknejo meso. Temu obdobju pravijo 'mali post'. Sledi božično slavje z obilico hrane, ki mu pravijo 'majhno slavje' in se začne po maši na dan božiča, 25. decembra. Ob tej priložnosti se na mizi tradicionalno znajde piščančja obara, imenovana 'harasa'. Daril si praviloma ne izmenjujejo, dobijo pa otroci v tem času nova oblačila, ki jih ponosno oblečejo na božični dan in gredo v njih v cerkev. Največji poudarek božičnega slavja Iranci dajejo svetim trem kraljem, ko je v cerkvah in družinah še posebej veselo: mize se šibijo pod težo lokalnih mesnih dobrot, povsod odmevajo krščanske pesmi. Slavju potem znova sledi post, ki ga pa imenujejo 'veliki post' in poteka šest tednov pred veliko nočjo.

Že v sosednjem Iraku pa je zgodba popolnoma drugačna. Tam se na božični večer družina zbere skupaj in eden od otrok iz Svetega pisma bere o Jezusovem rojstvu, drugi pa ga s prižganimi svečami zbrano poslušajo. Potem se zberejo zunaj, prižgejo kresni ogenj iz trnine in pojejo. Če vsa trnina zgori v pepel, je sreča v novem letu zagotovljena. Ko ogenj popolnoma ugasne, mora vsak član zbrane množice trikrat skočiti čez pogorišče in si nekaj zaželeti. Na božični dan pa celotne vasi in mesta na cerkvenem dvorišču prižgejo skupni kres. Na ta dan mašo vodi škof, ki v naročju ves čas drži podobo novorojenega Jezusa. Po končanem obredu škof enega izmed zbranih blagoslovi s svojim dotikom, ta pa blagoslov prenese na svojega soseda in tako 'dotik miru' potuje po vsej cerkvi.

Kristjani na Kitajskem božič (imenujejo ga šeng dan džjeh, kar pomeni festival svetega rojstva) praznujejo tako, da svoje hiše okrasijo s čudovitimi laternami iz papirja, božično drevesce, ki ga imenujejo 'drevo luči', pa okrasijo z verigami, rožicami in laternicami, narejenimi iz papirja. Otroci na vidno mesto obesijo velike nogavice, v katere jim ponoči Božiček, ki mu pravijo Dun Če Lao Ren, kar pomeni 'božični stari mož', nastavi darila. Ker večina Kitajcev ni krščanske vere, njihove glavne slovesnosti ne potekajo decembra, temveč konec januarja, ko praznujejo kitajsko novo leto, ki mu pravijo 'festival pomladi'. To je dan, ko otroci dobijo nova oblačila in igrače, mize se šibijo pod težo dobrot, na ulicah pa pokajo petarde. Kitajsko praznovanje novega leta je posvečeno spominu na prednike, zato po domovih izobesijo njihove slike in portrete.

Na Japonsko so božič prinesli krščanski misijonarji in dolgo je veljal zgolj za praznik peščice. Danes pa ga praznujejo tako rekoč vsi, ne glede na versko pripadnost – le da je pomen nekoliko drugačen kot pri nas. Stanovanja decembra okrasijo z zelenjem in omeli, na božični večer pa veseli prepevajo božične pesmi. Božično kosilo imajo največkrat doma, pripravijo pa ocvrtega purana ali piščanca in japonsko božično torto, ki je pravzaprav biskvit z jagodami in smetano, s figurico Božička za okras. Tudi oni si pošiljajo voščilnice in se obdarujejo, a to velja predvsem za zaljubljence. Na Japonskem je torej božič bolj podoben našemu valentinovemu, saj gre za dan, ko se pari odpravijo na sprehod po mestu, si ogledujejo božične okrasitve in lučke, zvečer pa se odpravijo na romantično večerjo – na ta dan so polno zasedene in rezervirane skorajda vse restavracije. Seveda pa na svoj račun pridejo tudi otroci, za katere po mestih pripravijo božične zabave, ki jih obišče tudi Božiček oziroma Santa San s polno vrečo daril.

Avstralija

Avstralci pred božičem množično pošiljajo tradicionalne voščilnice, hiše odenejo v svetleče lučke, otroci pridno pišejo pisma Božičku, skupaj gredo po nakupih in iščejo prave okraske za svoje domove. Nato doma okrasijo božično drevesce in pojejo božične pesmice. Na božični večer otroci pred spanjem nastavijo nogavice, v katere jim Božiček ponoči nastavi darila. Odrasli se na božično noč množično odpravijo k polnočnicam, dan pa se začne ob zori s skupinskim odvijanjem daril. Ker Avstralci zaradi časovnega pasu božič praznujejo med prvimi, nekateri že navsezgodaj zjutraj kličejo sorodnike po vsem svetu, da jim voščijo vse dobro.

Avstralski božič se od našega razlikuje predvsem po tem, da je v tem času na tistem koncu zemeljske oble poletje in tako domačini namesto v snegu na božični dan uživajo na plažah. V preteklosti so bili pod vplivom nekdanje matične države Velike Britanije, zato sta bila na božični mizi obvezno pečeni puran in puding. Danes ti jedi nista več tako pogosti, praznovanje je odvisno predvsem od korenin posameznika in je prilagojeno vremenskim razmeram. Nekoč tradicionalne božične večerje so zamenjali družinski pikniki na vrtu, v parku ali celo na plaži. Za številne je to edina prava priložnost v letu, da pokramlja s sorodniki in prijatelji, manjkati pa ne smejo niti tradicionalna darila.

Po Avstraliji kroži legenda, da naj bi delo Božička 'tam spodaj' nadomestil 'Swag Man' ('zamotan' mož), ker je obstajala velika nevarnost, da bo zaradi vročine Božička zadela kap. 'Swag Man' je oblečen v modro majico brez rokavov in dolge, široke hlače. S svojimi dingi naj bi živel pod goro Uluru, za božič pa se usede v svoje terensko vozilo in se po rdečih prašnih cestah odpelje otrokom delit darila. A v nekaterih predelih Avstralije vendarle še vedno raje prisegajo na dobrega starega Božička.