Moja zgodba o nosečnosti se v enem letu razdeli na dve zgodbi! Imam namreč hčerkico Eli in sinčka Nejčka. Razlika med njima je 10 mesecev in 3 tedne. No, pa saj ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi za nosečnost z Nejcem izvedela malo prej kot v 5. mesecu nosečnosti.

Z Eli sem zanosila čisto namerno, saj sva si jo zelo želela. Pričakovala sem jo z velikim veseljem. Počutila sem se super vseh 9 mesecev. Priprave na dojenčka so bile fantastične. Voziček, sobica, oblekice ... skratka, vse je bilo SUPER. Ko sem rodila deklico, sem bila presrečna. Iz porodne sobe sem klicala vse prijateljice, sorodnike in svojo mamico. Rekla sem ji: "Mami, tako je lepa, in čisto meni je podobna." Nato sem planila v jok. Od sreče.

Minilo je dobrih 6 mesecev. Že nekaj tednov prej sem v trebuhu zaznala nenavaden občutek. Kot da bi mi pokali mehurčki. To je seveda bil znan občutek, vendar sem si malo zatiskala oči. Ko sem se končno opogumila in šla po test nosečnosti, sem ugotovila, da sem znova noseča. Občutkov vam ne znam opisati. Imela sem deklico, staro 6 mesecev, ko sem pri ginekologu izvedela, da sem v 5. mesecu nosečnosti, da imam fantka in da bom rodila konec julija, torej čez 4 mesece. Planila sem v jok in jokala, dokler sem imela kaj. Po glavi se mi je podilo nešteto misli - zakaj je fantek, kako bo Eli prikrajšana, da ga ne bom imela rada ... Skratka bedarije. Vso nosečnost z Nejčkom sem jokala, grabila me je jeza, spet drugič me je prevzemalo veselje.

Nato pa je prišel dan poroda. Rodila sem v dveh urah, v porodnišnici Postojna, prav tako kot deklico. Ko sem stopila na hodnik in čakala na babico, se je prikazala Jana, ki je bila zraven tudi pri prvem porodu. Začudeno me je pogledala in dejala: "Kaj nisi rekla, da ne boš prišla nikoli več? Pa, saj še eno leto ni naokoli." Zasmejala sem se in rekla: "Jana, jaz sem samo vesela , da si ti tukaj." Našega atija namreč ni bilo zraven, saj se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo, in me je v porodnišnico peljal sosedov fant, ker drugega ni bilo. Rodila sem z epiduralno analgezijo, prav tako kot prvič. Ko je na svet prišel moj zlati Nejček, sem se počutila čisto drugače kot vse štiri mesece pred porodom. Ogledovala sem si ga in opazovala, kakšne so podobnosti med njim in Eli, in seveda klicarila vse naokoli, da jim povem, da sem končno rodila.

Imam dva zelo prisrčna in zelo pridna otročička, ki se imata izredno rada. In ko se spomnim, kako grdo sem govorila, ko sem v sebi nosila tega mojega malega Nejčka, mi gre na jok. Ker je tako lep in pameten fantiček, in ko ga zagledam, mi polepša dan. Skratka v manj kot enem letu sem dobila lepo družinico in vsem svetujem, da se mala razlika med otroki splača. In, drage mamice, sploh ni težko, vse se uredi samo od sebe. Svoja dva otroka zelo ljubim in sem vesela, da mi je bila namenjena taka izkušnja.

Zgodba je prejela povprečno oceno 4,6 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.