Ne vem, kako, ampak že preden bi morala dobiti menstruacijo, se mi je zdelo, da je tokrat ne bo. Vedela sem, ker sem tako čutila. In res! Izvedela sva, da sem noseča.

Bila sva tako šokirana, da sva začela jokati. To so bile solze sreče. Ko sem zanosila, sem bila stara 22 let. Vsi smo nestrpno čakali na 13. maj. Na pregledu ni še nič kazalo, zato so me naročili 16. maja. Tokrat sem vedela, da bom ostala. In res sem.

Zjutraj ob 9 - ih sva prispela v porodnišnico, kjer so me tudi sprejeli. Ob 10:45 so me priključili na umetne popadke. Vseskozi je bil ob meni moj dragi. Bilo je prijetno vse do 16 - ih. Do takrat sem še veselo poskakovala po žogi. Potem pa so se začeli popadki in bolečine. Bili so vse hujši vse do 22:40, dokler nisem rodila.

Na koncu sem bila že tako izmučena, da se zadnje ure ne spomnim prav dobro. Hčerko so mi takoj položili v naročje. Kljub utrujenosti in bolečinam sem jo močno stisnila k sebi in na ves glas rekla: "POPOLNA JE!!!"

Dva dneva po porodu mi je še bilo težko, ker sem bila zelo slabokrvna, in nisem mogla vstati iz postelje in previti hčerkice. K sreči so bile sestre zelo prijazne in so mi takrat pomagale. Vsi so bili presrečni, ko so opazovali mojo malo deklico z dolgimi črnimi lasmi.

Zgodba je prejela povprečno oceno 3,8 in se, žal, ni uvrstila v finalno tekmovanje.