Ko ljubezen zbledi ...
V uredništvo Bibaleze.si smo prejeli pismo Urše, v katerem je natančno opisala, kakšen zakon ima z možem, s katerim je poročena že 18 let. ''Z možem sem skupaj že več kot 18 let. Na začetku sva se imela zelo rada, nato sta prišla dva otroka in obveznosti … Z leti sva se nekako izgubila … Najin pogovor se je vrtel le še o otrocih. Medtem ko sem jaz poleg službe skrbela še za gospodinjska dela, se je mož potepal s prijatelji. Hodili so na nogometne tekme. Zadnja leta pa se je začel vračati domov vinjen. V takšnem stanju ni bil nasilen do mene, ampak sem ga morala poslušati vso noč, kako pridiga. Ko psihično tega več nisem zmogla, sem se z otrokoma, ki sta stara 17 in 15 let, odselila k sorodnikom. Možu to ni bilo po godu, ves čas se je pojavljal na vratih s tisoč in enim opravičilom. Po nekaj mesecih sem mu le oprostila in odločila sva se, da poskusiva znova. Otrokoma želiva dati pravo družino. Zdaj smo skupaj … Vendar najin odnos je vse prej kot romantičen. Ujeta sva v neko rutino vsakdana in obveznosti. Ne izkazujeva si nežnosti. Domov ne prihaja več pod vplivom alkohola, a vseeno je v zraku čutiti napetost. Skupaj sva samo zaradi otrok, ker resnično ne vem, če ga še vedno ljubim …''
Ubesedite svoje občutke ...
Sonja Beznik, specialistka zakonske in družinske terapije, je preučila Uršino situacijo in se poglobila v njen odnos z možem.
Razlaga, da so najmočnejši odraz odnosa med starši otroci, ki ponotranjijo vse, kar se dogaja v družini. Budno spremljajo starševski odnos, vrednote, zaupanje vase, vzdušje v družini ... Pozneje skozi življenje in ko si bodo ustvarjali svojo družino, jih bodo vsa ta doživljanja tudi spremljala in bodo vplivala na poznejše rodove. Poudarja, da imajo starši najmočnejši vpliv na otrokovo odraščanje, ne glede na to, ali so vedno tam ali so odsotni (tudi v čustvenem smislu).
''V družini, kjer med partnerjema ni povezanosti, zazija globoka praznina. Ni povezanosti, ni pripadnosti, je pa veliko jeze, besa in stalnega nemira. Partner očitno težko zdrži z vsemi bolečimi in verjetno nepredelanimi čutenji, umika se v pijačo ali pa v tišino, in to zakon dela vedno bolj nevzdržen. Čutenja prihajajo na dan ob nepravem času in ob nepravih trenutkih (ob alkoholiziranosti, ponoči, ko drugi partner ni pripravljen na pogovor ...). Partner odhaja in ni prisoten, ko ga družina najbolj potrebuje. Partnerica ostaja sama z otroki in velikim razočaranjem. Zelo verjetno je bilo tudi v njeni družini prisotno podobno vzdušje in tudi tam nekdo ni bil prisoten oz. je kar izginjal. Vse skupaj oz. vsa ta boleča občutja, ki jih žena zelo dobro pozna, so se v odnosu s partnerjem ponovila.''
Rešitev vidi v tem, da vsa občutja, ki se prebujajo drug ob drugem, partnerja ubesedita in se potrudita, da nekaj spremenita v odnosu, če želita ostati skupaj. Izpostavlja, da mora biti ta želja prisotna pri obeh. S tem, ko svoje občutke uprizarjata samo s svojim vedenjem, sta prikrajšana za besede. Zelo pomemben korak in tudi zgled otrokom je, da starša znata ubesediti svoje občutke, pa naj bodo še tako boleči. Tudi v takih trenutkih morata znati zdržati drug ob drugem. Vedno je težko narediti nekaj, za kar ne veš, kakšen bo odziv na drugi strani.
Poiščite pomoč ...
Vsem polaga na srce – pomembno je, da tvegamo in poskusimo res v polnosti zaživeti v odnosu. ''V odnosu, kjer sta partnerja zelo globoko ranjena, je večkrat zelo težko sploh začeti pogovor, zato je pomembno, da se partnerja odločita in si poiščeta pomoč. Če partner ne želi sodelovati v terapevtskem procesu, se lahko drugi partner vedno odloči in si sam zase poišče pomoč. Terapevt bo pomagal prepoznati, ozavestiti in nato predelati določene potlačene čustvene vsebine, ki vodijo k ponavljanju nezaželenih in nefunkcionalnih vzorcev. S tem, ko poznamo vzroke in posledice težav, jih lahko odpravimo ali se naučimo živeti z njimi. Predvsem pa vse skupaj vodi k bolj kakovostnemu življenju,'' razlaga specialistka zakonske in družinske terapije.
